Včasih, ko po hodnikih naše gimnazije potujem od učilnice do učilnice in nekje med ramo in zapestjem nosim breme nerodne črne torbice, ki prej spominja na veliko zdravniško potovalko, kot na eleganten modni dodatek gimnazijke... Si v vsej gneči ne morem pomagati in za sekundo svoje zmedene oči ustavim na kakšnem bolj ali manj znanem mimoidočem obrazu.
Neverjetno, kako me še vedno zmede, ko naletim na takega, ki očitno izstopa. Kako so redki ti, ki me presenetijo. Taki, ki namenoma, z nekim ravnanjem, z neko podrobnostjo, barvo las, bolečo kombinacijo vzorcev na oblačilih ali živo barvo senčila za oči v ljudeh izzovejo pozornost. Izzovejo odziv. Ali izrazijo počutje, ki ni skladno z navideznim počutjem večine. Morda z rdečo ruto, zavezano tesno okrog vratu, ali s širokimi hlačami potiskanimi z živobarvnimi geometrijskimi vzorci, ki kar režejo skozi morje črnih kavbojk.
Ali preprosto z outstanding attitude in/ali izjemno elegantno hojo.
In veste kaj si mislim?
Če bi imela dovolj poguma, da bi to storila in neko super idejo, kako pristopiti do človeka ter mu na čelo prisloniti en velik "like" z moje strani, potem bi to počela dnevno. Hodila od enega do drugega ter jim ploskala v dlani. Biti to kar si in se izražati na načine, ki jih drugi ne uporabljajo, ki te ločijo od črede je za moje pojmovanje presneto težka stvar. Najti nekaj, kar te loči od ostalih, je težko. Izraziti nekaj, kar čutiš in ne izraža nihče drug, je težko. Biti pisana, črna, rumena ali kakršna koli nebela ovca je težko.
Te sekunde odobravanja hitro minejo in se zamaknejo nekam v kotiček misli, ko moram zaviti s hodnika, s svojo dohtarsko torbico, ki ima na gimnaziji še najmanj dvajset klonov. V svojem belem puloverju, ki je enak ducatu drugih, ki si jih lastijo ostale gimnazijke.
In tako danes namesto nerodnega ploska v dlan vsem tistim, ki si upate tako ali drugače, z besedo ali planinskim nahrbtnikom izstopati... Čestitam s tem zapisom. Way to go!
Ni komentarjev:
Objavite komentar