In vendar te imam rada

    Čeprav nisi taka, kot bi si želela. Malo preveč ješ in premalo se gibaš. Malo preveč si sramežljiva in ne učiš se dovolj. Ne ubogaš me vedno in ne poslušaš mojih želja.

    Vem da se trudiš. Včasih me tvoje nogice nesejo daleč. Včasih poveš kaj pametnega, včasih me nasmejiš. Nisi popolna in nisi podobna tistim na modnih pistah. Ljudi ne znaš nasmejati in včasih zveniš nesramno, pa vem, da to ni tvoj namen.

     Zanimivo je, kako včasih pozabljaš pomembne stvari. Kako se včasih na koga preveč navežeš in kako si hkrati lahko hladna kot led. Kako štorasto stopaš po stopnicah, grdo pišeš s tiskanimi črkami.

     Včasih spiš celo popoldne. Včasih se ne znaš obleči. Ne vem, zakaj ti vedno štrlijo lasje in ne vem, zakaj si tako zmedena, ko pride do dialoga s komerkoli. Zardiš, vedno zardiš in s tem mi greš na jetra. Na jetra mi greš s svojim obnašanjem, s svojim glasom in veliko brazgotino na vratu.

     In vendar, oprosti mi, te imam kljub vsem tem napakam rada. Kdo drug te bo sicer imel. Če te sprejmem sama, z odprtimi rokami, te bo morda nekoč, nekje tako lepo, v velik objem, sprejel še kdo drug.

     Poslušaj vendar, kdo ti ostane, ko vsi odidejo? Se te naveličajo, iščejo nekoga boljšega?
     Sam ostaneš.

Fakof

   Po strašljivo osamljeni temi poznega torkovega večera, se je Luka vračal proti domu, malo omamljen od pijače, a vendar dokaj zbran in pozoren na okolico. Ta je bila tako ali drugače ob petih zjutraj mrtva.

   Vračal se je od zabave pri prijatelju, rojstni dan je imel, prijateljček. Luka se je zabave veselil že nekaj tednov, upravičeno.

   Hodil je po sivem pločniku, gledal predse, nekajkrat poškilil proti dolgi vrsti zelenih blokov, ki so se na njegovi levi dvigali proti nebu in smešno se mu je zdelo, kako so vse luči pogasnjene. Kako lahko vsi spijo in zamujajo življenje, kar tako, brez slabe vesti.

   Še preden je zavil z mostu, po katerem je racal, je v glavi izračunal, da ljudem spanec v življenju požre približno eno tretjino danega časa na svetu. V svojem stanju se je odločil, da ne bo več spal, posvetil se bo svoji kitari in spletni igri, ne bo pa več zapravljal časa za nedejavno čakanje na smrt.

   Prečkal je cesto, se oziral, kakor da bo vsak čas iz ene izmed dveh smeri priletel tritonski jeep s hitrostjo 200 kilometrov na uro in ga zbil, če ne bo glave divje obračal.

   Že med prečkanjem je pripravil načrt, kako mu bo s tem, ko bo obvladal spanec in ga nadomestil s trdo vajo igranja kitare, uspelo v svetu, kakšno prednost bo imel potem pred vsemi drugimi šibkimi vrstniki, ki se bodo šli spanje.

    Zagledal je domači prag, ena izmed vrstnih hiš je bila njegov dom in dvakrat jih je preštel, da se je prepričal, da bo odklepal prava vrata.

    Uspelo mu je prištorkljati do sobe, tiho kot je za pijanega dvajsetletnika le mogoče, ozrl se je na posteljo in gnusil se mu je pogled na ta požrešni objekt, ki se hrani s človekovo življenjsko silo.

    Pograbil je črno kitaro, ki ga je čakala ob kupu razmetanih oblačil in se prepustil nežnemu brenkanju na strune, skoraj bi lahko pozabil na brenkanje v njegovi glavi.

    Kakšen spanec, si je mislil, ko je ponosno ubiral neko nedavno naučeno melodijo. Ne spanec, muska! Spanec je za pičke.

    Ob devetih zjutraj mu je maček, ki je stanoval v njegovem stanovanju, sedel na zabuhel, speč obraz.

    Luka je napol v spanju mislil, da ga brat budi.

    "Stari fakof pust me spat."
    Tako je Luka izdal sam sebe.

Včasih je fajn

    Prekrasen vikend je za mano, nimam kaj pripomniti. Veliko slik, ogromno lepih slik mi je ostalo v glavi. Prekrasno vreme, kraji, čas, roke. Tako dobre volje znam biti samo v pozni pomladi, konstanten smeh in veselje pa se z menoj obdržita skupaj s temperaturami primernimi za kratke rokave, vse tam do pozne jeseni, ko me ujamejo hladna jutra. 

    Prekrasen vikend, vam pravim, tako dobro se že dolgo nisem imela. Roka, precej večja od moje me je vodila gor in dol po življenju in bilo je fino.

   Včasih sicer ni fino, ko z bolečino v trebuhu napol v spanju ob enajstih zvečer beremo iz kopij sošolkinih zapiskov ter si poskušamo zapomniti vsaj kakšno malenkost, da bi bili naši dosežki boljši. Včasih ni fino, ko na treningu daješ vse od sebe, ko se ti za boga nič ne da in bi najraje sedel v naslanjač in še enkrat od začetka pogledal vse štiri sezone Game of Thrones, vse požrl naenkrat, ali pregledal vse tri dele filma High School Musical, tako malo, za šalo, čeprav sovražiš tistega tipa s svetlo gej frizuro. Včasih vam je težko, karkoli že počnete, ne bom si več izmišljevala primerov. Čisto vseeno je, česa se domislim, ni ga človeka, da mu pri njegovem početju na trenutke ne bi bilo težko. Nekateri jamrajo, drugi ne, vsi pa so deležni vzponov in padcev.

   Ni vedno fino, vendar ti življenje vedno vrne, v neki meri. Danes se boriš z urnikom in obveznostmi, da ne moreš več uživati rednega pisanja na blogu, jutri boš dobil priložnost, da se stisneš k najdražjemu in mu o tem pojamraš. 

    In potem morda celo napišeš kakšen homemade cukerček ter ga objaviš na zmedenem blogu. Čisto mimogrede, v paketu s 3907 slovničnimi napakami.

    Žal mi je, da ne pišem toliko. Vendar spodobi se, da se gimnazijka kdaj pa kdaj popolnoma posveti  gimnazijskim obveznostim.

    Pa vendar še vedno občasno piše bedarije na blog.