Fakof

   Po strašljivo osamljeni temi poznega torkovega večera, se je Luka vračal proti domu, malo omamljen od pijače, a vendar dokaj zbran in pozoren na okolico. Ta je bila tako ali drugače ob petih zjutraj mrtva.

   Vračal se je od zabave pri prijatelju, rojstni dan je imel, prijateljček. Luka se je zabave veselil že nekaj tednov, upravičeno.

   Hodil je po sivem pločniku, gledal predse, nekajkrat poškilil proti dolgi vrsti zelenih blokov, ki so se na njegovi levi dvigali proti nebu in smešno se mu je zdelo, kako so vse luči pogasnjene. Kako lahko vsi spijo in zamujajo življenje, kar tako, brez slabe vesti.

   Še preden je zavil z mostu, po katerem je racal, je v glavi izračunal, da ljudem spanec v življenju požre približno eno tretjino danega časa na svetu. V svojem stanju se je odločil, da ne bo več spal, posvetil se bo svoji kitari in spletni igri, ne bo pa več zapravljal časa za nedejavno čakanje na smrt.

   Prečkal je cesto, se oziral, kakor da bo vsak čas iz ene izmed dveh smeri priletel tritonski jeep s hitrostjo 200 kilometrov na uro in ga zbil, če ne bo glave divje obračal.

   Že med prečkanjem je pripravil načrt, kako mu bo s tem, ko bo obvladal spanec in ga nadomestil s trdo vajo igranja kitare, uspelo v svetu, kakšno prednost bo imel potem pred vsemi drugimi šibkimi vrstniki, ki se bodo šli spanje.

    Zagledal je domači prag, ena izmed vrstnih hiš je bila njegov dom in dvakrat jih je preštel, da se je prepričal, da bo odklepal prava vrata.

    Uspelo mu je prištorkljati do sobe, tiho kot je za pijanega dvajsetletnika le mogoče, ozrl se je na posteljo in gnusil se mu je pogled na ta požrešni objekt, ki se hrani s človekovo življenjsko silo.

    Pograbil je črno kitaro, ki ga je čakala ob kupu razmetanih oblačil in se prepustil nežnemu brenkanju na strune, skoraj bi lahko pozabil na brenkanje v njegovi glavi.

    Kakšen spanec, si je mislil, ko je ponosno ubiral neko nedavno naučeno melodijo. Ne spanec, muska! Spanec je za pičke.

    Ob devetih zjutraj mu je maček, ki je stanoval v njegovem stanovanju, sedel na zabuhel, speč obraz.

    Luka je napol v spanju mislil, da ga brat budi.

    "Stari fakof pust me spat."
    Tako je Luka izdal sam sebe.