Langsam

    Dolgo sem mislila, da je v življenju najpomembnejša organizacija. Jasen pregled nad množico opravil, ki jih imaš. Jasen pregled nad ljudmi okrog tebe, nad odnosi. Začrtane črte pred očmi, jasni cilji in nobene meglice. 

    Čista organizacija, natančna napoved prihodnosti, brez presenečenj, brez nepričakovanih padcev in neuspehov.
    Razen, ko govorimo o pisanju ali govorjenju, ta del mojega občutka za organizacijo je zakrnel. 

   Preden nadaljujem, bi povedala, da sem v življenju (ki niti ni tako dolgo ali polno izkušenj, kot dajejo vtis naslednje vrstice) kljub temu prepričanju okusila mnoge neuspehe in sem že na prvi pogled poosebljen fail, torej naj vas ne zavede moje govoričenje o organizaciji. Če bi bila ta ključ do uspeha, bi bila izjemno uspešna. Ne uspe mi vse, kar si zadam, vendar tak izzid ponavadi (skoraj vedno) tudi pričakujem.

    Kar pravzaprav tudi poimenujem organizacija. Tudi to, da vem, pričakujem, da mi nekaj ne bo uspelo, je del načrta.

    Pa kaj.

   In, da se vrnem na začetek, najbolj sem se bala (ali se še bojim) nepredvidljivih koncev in zaključkov ali neznanega časa dolžine nekega življenjskega obdobja. Zanima me, ali je ob branju tudi za vas takoj očitno, da pišem o osebnih odnosih in ne le šolskih, obšolskih obveznostih.

    Če nekdo trdi, da si ne bi nikoli želel vpogleda v svojo prihodnost, ker bi to morda spremenilo njegovo obnašanje in mu vzelo upanje za marsikatero stvar ali dejanje, jaz rečem da si ne želim megle.

    Recimo, ne odgovarjaj mi z mogoče ja, mogoče ne, ker ti bom vrgla stol v obraz in odšla. 

   

    Dolgo sem mislila, da je prav, da imaš vse pod nadzorom. Stvari in imena pospravljene po predalih s kazalom. Bila sem prepričana, da je skozi življenje treba z gladkim rezom, s popolnostjo in preračunanimi koraki. Na hitro. Res, s polno paro, hitrostjo, bum.

    Ne. 

    Daleč od tega. 

    Ko si v vodi in ni nikogar, da bi te potegnil iz nje, ko moraš plavat sam in daleč okoli ni obale, se je lažje prepustit toku, plavat z njim, po domače, plavati mrtvaka, kot kriliti z rokami in se upirati življenju, pardon toku, se izmučiti in utoniti. Četudi si pred tem narediš plan, kako in kolikokrat boš zamahnil in koliko časa boš mahal. 

    Zakaj ne gremo skozi vodo, življenje bolj počasi, zakaj hitimo in zakaj sestra tako na glas posluša glasbo, da se ne morem skoncentrirat na tole pisanje?

     Torej, če se vrnem, zakaj rabim gladek, raven rez, če rezati sploh ni treba.

     Kako lepo se zavedam svoje napake. Pa še vedno, kljub tej misli v tej neumni glavi, si bom naredila urnik za jutri. In morda pojutrišnjem.

      Namesto, da bi pustila, da življenje mojo prihodnost uredi namesto mene.

      Lepo počasi.

Revne ideje in nazori

   Petek popoldne, okrog sedme ure. Peljala sem se v Novo mesto, z vlakom. Nekajkrat sem že omenila, da je to moje najljubše prevozno sredstvo in bom kot odrasla ženska morda strojevodja. To, ali pa bom vodila knjigarno, katere stil bo soroden čajarni na Glavnem trgu. Morda bom pa pravnica. Nekaj od tega. 

   Kakorkoli, sedim na vlaku, poslušam glasbo, se brigam zase, ko mojo pozornost pritegne gruča najstnikov starih tam okrog 15 let. Morda več, nikoli nisem znala ljudem pravilno določiti starost. Razen enkrat, ko sem želela biti prijazna in sem ženski srednjih let rekla, da je videti, da jih ima tridest. Izkazalo se je, da sem imela prav. 

   Torej najstniki, guncali so se po vagonu, opiti ali morda samo prepričani, da bodo bolj kul, če se pretvarjajo, da imajo malo preveč alkohola v riti. Smešno je bilo, kako so plesali na ritem glasbe, ki je prihajala iz zvočnika pametnega telefona. Smešno ali pa izredno moteče, kakor vzameš.

   Sedež pred menoj je nekdo sedel. Punca, nisem je dobro videla. Svetlo rjavi lasje do ramen in nahrbtnik. Starost? Pojma nimam, saj pravim. Morda je poznala te zabavljače, morda ne, in ko je vlak ustavil na postaji v mestu, je vstala in poskušala priti do najbližjega izhoda iz vagona. 

    Ni mogla mimo, ker so pred njim polni energije plesali tisti pubertetniki. "Samo malo," je utrujena rekla. No, če bi v tem trenutku jaz stala na njenem mestu, bi se obrnila in izstopila na drugi strani vagona. Ona pa ne. Ko je drugič prijazno prosila, če se umaknejo, ji je neka rjavolaska nahitro, kar iznenada zabrusila naj se jebe in si poišče stilistko in službo na Petrolu, da ji ne bo treba hoditi po svetu v teh revnih capah. Torej: "Haahhahah Katja dej fakof pejt tja h enmu stilistu pa na Petrol delat, de ne boš taka revna hodila okul lej to kuga maš na sep hahaha." Nekaj takega, bistvo je zajeto.

    Nimam pojma, če ji je res ime Katja in ni važno.

    In trenutek po tem je bil zame višek dneva, vam pravim. Prisežem, točno tako se je zgodilo, punca ni bila niti malo užaljena. Približala se je rjavolaski in ji mirno, morda kar malo preveč veselo rekla:

    "Stilista, dobro. Kdo bo pa pomagal tvoji revnim revnim idejam in nazorom, srčece?"

    In odrinila je nekega fantina (za to ni potrebovala veliko napora), ter izstopila. 

    Človek bi ploskal, čisto zares.

    Ploskal in vstal in se smejal osuplemu obrazu mlade pijanke.

Gimnazijci z logopedijo v Ameriko (članek v časopisu Dnevnik)

povezava do članka:
https://www.dnevnik.si/1042713228/slovenija/obrazi-prihodnosti-gimnazijci-z-logopedijo-v-ameriko-

Ni vse v medijih (komentar za časopis Dnevnik)

       

povezava do članka:

https://www.dnevnik.si/1042713230/mnenja/komentarji/obrazi-prihodnosti-ni-vse-v-medijih

Nismo si všeč, mladi. Redki so taki, ki so povsem zadovoljni s telesom, v katerem živijo. Pravzaprav ne poznam nobenega. Zakaj? Odgovore na tovrstna vprašanja, zakaj se mladi danes tako zelo ukvarjamo s svojo samopodobo, najdemo na vsakem koraku. Ni ga medija, ki ne bi v svojem delovanju enkrat naletel na njegovo obravnavo.

Veliko pozornosti posvečamo iskanju izvora za skrb v mladih. Zdi se mi, da so ravno mediji tisti, ki v mladih vzbujajo skrbi in jih pripravijo do tega, da se z načinom prehranjevanja, ličenjem ali nakupovanjem zapodijo v skrajnosti.

Pa je res tako? Mar so res mediji tisti, ki so zaslužni za množično pretiravanje mladostnikov? Mar niso mediji ti, ki so sprva o tem le poročali? Ti, ki so prvi tematiko vzeli pod drobnogled? Res je, da jih ne moremo povsem oprati krivde, ko s takšnim veseljem s svetom delijo slike popolnih teles in obrazov, toda mar temelji težav ležijo v njih?

S krajšo anketo, na katero je odgovarjalo 100 dijakov, sem raziskala, kaj mlade najbolj skrbi in kaj jih žene v skrajnosti, ko pride do uravnavanja telesne teže in negovanja telesa. Rezultati so pokazali, da imajo težave s telesno težo tako fantje kot dekleta in da jih veliko bolj skrbi mnenje sovrstnikov kot ujemanje s slikami medijev. Mladi se sami zavedajo, da mediji večkrat prikazujejo nerealne slike in ideale, ki jih je nemogoče doseči. Se pa naslanjajo nanje, saj vedo, da bodo družbi s sledenjem modnih smernic in ponavljanjem stila za modnimi ikonami lažje dosegli odobravanje vrstnikov.

Torej na našo samopodobo res vplivajo mediji, toda samo posredno. Lahko torej ovržemo trditev, da je problematika nezadovoljstva z zunanjostjo težava moderne družbe? Veliko pozornosti zunanjosti povzročajo tudi v majhnih afriških, azijskih plemenih, daleč stran od tehnološkega napredka. Prenašajo neznosne bolečine ob prebadanju kože, nošenju železnih obročev okrog vratu, raztegovanju ustnic. Želja po sprejetju in odobravanju družbe izhaja že iz davne preteklosti, morda od začetka civilizacije. Situacija posameznika v večji skupini je zgodba stara več tisoč let, morda je za nas še danes najpomembneje biti sprejet in se čutiti del celote.

Morda odgovora na vprašanje, kakšna je rešitev za problematiko samopodobe, sploh ni. Morda je edina pot, da se reducirajo ekstremi, kot so motnje prehranjevanja, poškodbe zaradi prekomerne telovadbe, kirurški posegi na mladostnikih, ta, da se med mladimi širi vest o izvoru njihovih skrbi in vest o pomembnosti sprejemanja samega sebe.

        

Killing Me Softly With His Song - The Fugees (Alja Suljič cover)

Pouštrček

  Nisem bila tečen otrok, tako pravijo. Menda sem veliko govorila, rada sem imela plastičnega dojenčka in svojega malega psa Cufija.

    Kakorkoli, če izpustim te zabavne podrobnosti, spomnim se, da sem nekega dne stala v mali trgovinici in strmela med plišaste igrače. Oči je pozorno sledil nakupovalnemu seznamu in nakupoval sestavine za mamino peko. Spomnim se, da mi je, ko sem tako dolgo stala pred tistimi policami, naročil, naj si nekaj izberem. In spomnim se majhnega rdečega plišastega srčka, obrobljenega z belo čipko.

    Ne vem zakaj sem ga izbrala, ravno tisto malo stvar namesto medvedka ali kenguruja. Tako dobrega spomina pa nimam.

    Moja mama je šivilja. Šivilje imajo igle, veliko igel in bucik in natikajo jih na razne pouštrčke, da jih ne izgubijo. Ko sem se srčka naveličala, ga je uporabljala za zatikanje igel. Sprva mi njeno početje ni bilo ušeč, morda sem se celo strmala, ko sem ugotovila kaj počne z njim. Potem pa sem se sprijaznila.
   Mama si je s časom naredila nov pouštrček za igle in jih iz srčka prestavila na novo mesto. 

   Izkoristila sem priložnost in iz frčare, kot je imenovala sobo, v kateri je šivala, izmaknila igel osvobojeni srček.

   Nimam pojma kaj sem potem z njim počela. Se igrala, ga stiskala, pojma nimam.

   Zbodla sem se.

  Kljub temu, da je mama skrbno pobrala igle ven, je ena očitno zdrsnila v poušterček, tam ostala in me, ko sem tako aktivno gnetla plišasto igračo, zbodla. 

   Kaj sem storila? Jokala sem. Drla sem se, kot sem znala. Ne vem kako močno me je bolelo, najbrž ne tako zelo, toda vriskala sem na vse grlo, glasno, da je od nekod pritekel oči. 

   Rekel je, da ni nič hudega in temeljito preveril, ali je v srčku skrita še kakšna igla. 

   Še danes vidim njegove roke, kako mečkajo tisto nesrečno plišasto igračo. Morda se je smehljal, morda ne. "V srcu bodo vedno ostale igle," je rekel. "Ne glede na to, kako zelo se boš potrudila, da bi jih vse spravila ven." "Vedno bodo tam, da bi te zbodle." Nato je pograbil tisto igračo in jo odnesel s seboj. Mislim, da na podstrešje.

   Do danes, ko sem po dolgem času spet stala v tisti trgovini, nisem razumela, da ni govoril o plišastem srcu.