Langsam

    Dolgo sem mislila, da je v življenju najpomembnejša organizacija. Jasen pregled nad množico opravil, ki jih imaš. Jasen pregled nad ljudmi okrog tebe, nad odnosi. Začrtane črte pred očmi, jasni cilji in nobene meglice. 

    Čista organizacija, natančna napoved prihodnosti, brez presenečenj, brez nepričakovanih padcev in neuspehov.
    Razen, ko govorimo o pisanju ali govorjenju, ta del mojega občutka za organizacijo je zakrnel. 

   Preden nadaljujem, bi povedala, da sem v življenju (ki niti ni tako dolgo ali polno izkušenj, kot dajejo vtis naslednje vrstice) kljub temu prepričanju okusila mnoge neuspehe in sem že na prvi pogled poosebljen fail, torej naj vas ne zavede moje govoričenje o organizaciji. Če bi bila ta ključ do uspeha, bi bila izjemno uspešna. Ne uspe mi vse, kar si zadam, vendar tak izzid ponavadi (skoraj vedno) tudi pričakujem.

    Kar pravzaprav tudi poimenujem organizacija. Tudi to, da vem, pričakujem, da mi nekaj ne bo uspelo, je del načrta.

    Pa kaj.

   In, da se vrnem na začetek, najbolj sem se bala (ali se še bojim) nepredvidljivih koncev in zaključkov ali neznanega časa dolžine nekega življenjskega obdobja. Zanima me, ali je ob branju tudi za vas takoj očitno, da pišem o osebnih odnosih in ne le šolskih, obšolskih obveznostih.

    Če nekdo trdi, da si ne bi nikoli želel vpogleda v svojo prihodnost, ker bi to morda spremenilo njegovo obnašanje in mu vzelo upanje za marsikatero stvar ali dejanje, jaz rečem da si ne želim megle.

    Recimo, ne odgovarjaj mi z mogoče ja, mogoče ne, ker ti bom vrgla stol v obraz in odšla. 

   

    Dolgo sem mislila, da je prav, da imaš vse pod nadzorom. Stvari in imena pospravljene po predalih s kazalom. Bila sem prepričana, da je skozi življenje treba z gladkim rezom, s popolnostjo in preračunanimi koraki. Na hitro. Res, s polno paro, hitrostjo, bum.

    Ne. 

    Daleč od tega. 

    Ko si v vodi in ni nikogar, da bi te potegnil iz nje, ko moraš plavat sam in daleč okoli ni obale, se je lažje prepustit toku, plavat z njim, po domače, plavati mrtvaka, kot kriliti z rokami in se upirati življenju, pardon toku, se izmučiti in utoniti. Četudi si pred tem narediš plan, kako in kolikokrat boš zamahnil in koliko časa boš mahal. 

    Zakaj ne gremo skozi vodo, življenje bolj počasi, zakaj hitimo in zakaj sestra tako na glas posluša glasbo, da se ne morem skoncentrirat na tole pisanje?

     Torej, če se vrnem, zakaj rabim gladek, raven rez, če rezati sploh ni treba.

     Kako lepo se zavedam svoje napake. Pa še vedno, kljub tej misli v tej neumni glavi, si bom naredila urnik za jutri. In morda pojutrišnjem.

      Namesto, da bi pustila, da življenje mojo prihodnost uredi namesto mene.

      Lepo počasi.