ponedeljek, 21. julij 2014

Demokracija

     Ja. VEM, da so volitve mimo. VEM, da je bila ta tema občutno bolj aktualna pred tednom ali dvema. Pa vseeno. Ravno to, kako je oglaševanje po izidu volitev potihnilo, mi je dalo "navdih" za razmišljanje o tem področju. In vse kar bom in sem v tem zamahu napisala, je zgolj samo ideja. Teorija. Nekaj kar me je prešinilo in za kar vem, da je prešinilo mnoge druge.

   Že odkar poznam pojem demokracije, odkar vem, kaj pomeni, da je usoda države, neke skupnosti v rokah večine ljudstva, se nekje v hrbtu mojih misli pojavlja eno in isto vprašanje - kaj če demokracije v resnici v nekaterih primerih... Sploh ni.
     Vzemimo za čisto preprost primer državo, v kateri je vzklila državljanska vojna zaradi nestrinjanja ljudstva z načinom vodenja zato pooblaščenih posameznikov. Le-ti se vprašajo, kako bi težavo odpravili čim hitreje, brez večjih posledic.
     Vedo, da bi bilo ljudstvo zadovoljno le, če bi upoštevali vsaj del njihovih zahtev in če bi jih upoštevali, bi to za državo ali za 1% pomenila finančna težava. Tega pa ne želijo.
     Zato sestavijo rešitev, ki bi ugodila vsem stranem.
     Zakaj ne bi večino prepričali, da vsaj delno delajo po njeni želji, čeprav bi bila novonastala situacija odločitev teh vrhovnih posameznikov.
     Ampak kako?

     Volitve so tu popolna rešitev. Ravnanje države, posameznikov in imena posameznikov sploh, naj bi bila določena na podlagi želje večine prebivalstva skupnosti. To odločitev se določi z anonimnim glasovanjem. Na koncu, ko so rezultati glasovanja predstavljeni, dobi skupnost občutek, da se bodo stvari odvijale po njihovi volji. Dobi občutek zadovoljstva. In svobode.
     Vrh dobi orožje, s katerim utiša "tečnarjenje" ljudstva, za slabo vodenje pa lahko čisto malo okrivi ravno večino tega ljudstva, saj je pa le vendar ta večina izbrala te voditelje. 
     S tem orožjem lahko ne samo rešuje težave, ampak jih tudi preprečuje.
     Reci otroku, da ima vedno prav, daj mu kar želi, nikoli se ne bo drl.

     Torej, kaj če je pravzaprav (v nekaterih primerih) v ozadju še pred glasovanjem določeno, kdo bo zasedel neko pozicijo, kateri zakon se bo sprejel in kateri ne, ali recimo, kam bo šel razred na izlet? In se glasove pravzaprav ne upošteva?
     Če upoštevamo to teorijo, če ji samo damo priložnost, ji pustimo malo možnost, da je resnična...
     Za koliko se zasuka naša predstava o svobodi, če obstaja opcija, da za temeljne zakone in imena, ki predstavljajo naš dom, ni bilo upoštevano naše mnenje.

     
 
  

2 komentarja: