Size zero.

     Mnogo nas je, ki od svojih suhih prijateljic ali celo prijateljev poslušamo, kako so debeli. Marsikdo se ob takih izjavah razjezi, saj se jim zdi očitno, da sogovornik išče le pozornost, želi si slišati, kako suh je in kakšno srečo ima.

     Redko pomislimo, da osebo v resnici res skrbi njena teža. Da se pravzaprav ima za obsežnejšo, kot v resnici je. Da jo v ozadju muči slika "popolne" modne ikone, številke 0, suhih modelov in ozkih stegen v izložbah velikih trgovin. Da se vsakodnevno bojuje s hrano, s seboj in z dvomom o svoji lepoti. Da namesto pozornosti išče tolažbo prijatelja.

      Doseže pa samo slabo voljo.

      

    Vprašam se, kdo je kriv za tako stanje. Nisem edina, mnogi se sprašujemo. Od kod ta miselnost o popolnosti, zakaj je "manj" več in zakaj potemtakem ni po celem svetu mišljenje enako. Zakaj je nekje drugje suho "grdo". Zakaj se, tako moški kot ženske, širom sveta ne počutimo dobro v svoji koži. 

    Lahko hitro zaključimo s stavkom: "Vsak ima svoje mnenje." ali "Tako pač je." In nihče več ne bo spraševal, še naprej se bomo ukvarjali sami s sabo, da bi ustrezali okvirjem družbe ali jih celo presegli. 

       Lahko pa se ustavimo in si odgovorimo. Pomislimo, kdaj se je pojem lepote tako spremenil. Še pred nekaj desetletij je za lepo osebo veljala tista s širšim pasom, dekleta z manjšimi številkami so bila (v velikem številu primerov) spregledana. 

       Kdaj, zakaj, kdo ali kaj je spremenilo lepotne standarde.

      Naj še povem, da danes ne pišem le v prid deklet in fantov s plus številkami. Pišem za vse, ker ne razumem od kod splošno mišljenje o lepoti in zakaj se zavračajo besede, ki govorijo o lepoti vsakega posameznika, o unikatnosti in posebnosti. 

     Vsako načelo nastane pri posamezniku. Nekdo se mora sam pri sebi odločiti, kaj mu je všeč in to prenesti na druge. Mora biti trdno in sebično prepričan, da je samo njegovo mnenje pravo ter da ga mora prenesti na druge. Sproži nek val prepričanja v množici in naenkrat so vsi gotovi, da je to edina resnica, ki je lahko sprejeta. Nekdo s spoštovanjem in močjo bi lahko množice prepričal v karkoli. 

    Nekdo mora voditi razmišljanje večine. Mora jim dati smernice razmišljanja. Vodi večino. Naj jo primerjam z državico, voditelja pa z diktatorjem.

      Na vprašanje; kdo je kriv za današnje stanje med mladimi, za toliko motenj hranjenja, stiske in skrbi zaradi teže... Marsikdo obtoži medije. Večina pa jih pozabi, da za mediji stojijo večja, močnejša imena. Nekaj  sebe in denarja polnih egoistov, ki si odločijo pridržati pravico, da svetu govorijo, kdo je lep in kdo ne. 

    Predstavljajmo si, da so modna podjetja državice. Mi, ki kupujemo njihove izdelke, po bolj ali manj sprejemljivi ceni, se obračamo po njihovih (modnih) smernicah, pravilih. Zaupamo velikim podjetjem, da imajo vedno prav, da je njihova beseda prava. Kaj je in in kaj pač ne.

    Podjetje, ki svoje majice prodaja za nekaj sto evrov, se lahko odloči, kakšne bodo nove modne smernice. Odloči se lahko, da bo začelo proizvajati zelene flat kape in če jih bo pravilno in dovolj promoviralo, jih nataknilo na dovolj glav manekenk, jim bo s časoma uspelo. V nekaj mesecih bo mimo mene hodila horda zelenih kapic.

       Ne bomo se mi zares odločili, da bomo nosili te kape. Reklame, marketinške poteze nas bodo vodile v našo odločitev. In taki odločitvi ne moremo reči, da je samostojna. In tako kot v mišljenje, da so zelene flat kape privlačne, lepe, nas lahko vodilni v modnih podjetjih prepričajo v mišljenje, katera vrsta strukture telesa je lepa in katera ne.

      Naj poskusim razložiti s primerom.

Na primer Karl Lagerfeld. Eno najbolj znanih imen v modnem svetu. Znan po svojih bizarnih izjavah, ki so verjetno velikokrat tudi nepremišljene in sedejo v ušesa marsikaterega ljubitelja visoke mode. Tako fanta ali dekleta. Njegove kritike na račun debelih, ali že normalnih ljudi, ki niso size zero, se dotaknejo marsikatere samozavesti. Z mediji je razčistil, da ne ustvarja za močnejše modele.

Če citiram njegove žaljive izjave:

"No one wants to see curvy women. You've got fat mothers with their bags of chips sitting in front of the television and saying thin models are ugly. Fashion is about dreams and illusions." 

"The body has to be impeccable as well-that helps a lot. If it's not, buy small sizes and eat less food." 

      Pomemben je. Kar si bo zamislil danes, bo jutri kot resnica odmevalo v glavah tisočih ljudi. Danes žali on, kdo bo žalil jutri? In če je on prepričan, da so najboljši ljudje tisti suhi, debeli pa pač ne... Lahko sklepamo, da je v tako prepričanje prav hitro vodil tudi malo množico drugih. Kot primer bi lahko predstavila tudi Toma Forda ali Anno Wintour... Pa se mi zdi, da je Karl bolj znan po žalitvah in razslojevanju družbe na podlagi telesne teže. Ni edini. Mnogo jih je. In uspeva jim, ko nas poskušajo prepričati v njihov prav, na različne načine. Prodajanje oblačil z nerealnimi številkami je le eden izmed mnogih.  

      Vsak dan je več deklet, fantov, najstnikov, odraslih, celo otrok... Ki se ne počutijo dobro zaradi peščice "diktatorjev". Ni več važno, kolikšna je številka na tehtnici, vedno bo prevelika. Ali premajhna. Nikoli popolna. 

     

      Živimo v svetu, v katerem 50% deklic starih od tri do šest let ni zadovoljnih s svojo "postavo". Tako suhe, kot močnejše se v svojih rosnih letih namesto z igračami, slikanicami in risankami ukvarjajo s svojim telesom. Živimo v svetu, v katerem se eden od desetih vsaj enkrat v življenju sreča z motnjo hranjenja. Tako ali drugačno. 

      Kdo je kriv?

      Živimo v svetu, v katerem nam posamezniki govorijo, diktatirajo kakšni moramo biti.

      In mi jih poslušamo.

      

Še en spomin.

   Odločila sem se, da z vami delim še en svoj zanimv spomin, poučen, premalokrat upoštevan. Spomin, ki mi ga je podarila babica. Spomin, ki mi že nekaj mesecev doni v glavi in me opozarja nase.

   Dolgo je že odkar sva z babico popoldne preživeli v našem vinogradu. Bil ji je drugi dom, poznala je vse trte in vedno je vedela, kako mora ravnati z vsako od njih, da bodo obrodile čim boljše sadove.

   Takrat jih je obrezovala in me učila takega ravnanja z njimi. Med tem ko sem se jaz štorasto opotekala za njo in sledila njenim navodilom, je ona kar mimogrede opravljala dvakrat toliko dela, kot sem ga tisti trenutek jaz.

   In nisem zdrava, če z vsako stvarjo, s katero se v življenju srečam, sama pri sebi ne razčistim zakaj in kako, dokler si ne odgovorim na vsa vprašanja, dokler nimam več kaj vprašati. 

   Zato sem babici po pol ure trdega, a malo manj produktivnega dela, postavila ključno vprašanje. In danes sem vesela, da sem ji ga.

   "Zakaj pa je treba obrezovati trto. Mar ne bi bilo bolj smiselno pustiti, da se razraste, da bo večja? Potem bo obrodila več grozdja!"

   Nekaj trenutkov sem se počutila strašno pametno in iznajdljivo, ker sem prišla do take genialne ideje. Otrok, pa že vidi potencialne rešitve na področju kmetijstva.

   "Oh ne! To pa ne!" je rekla "Trto obrezujemo, da se ne razraste preveč. Da nima preveč vej, ki bi jo lahko preobremenile. Če ima trta preveč vej, obrodi manj, ker se izčrpa. In če je ne obrežemo dve ali tri leta zapored, se sčasoma posuši." 

   Iz njej najbližje trte je s škarjami preščipnila vse vejice, pustila je le dve.

   "Vidiš," se mi je nasmehnila. "Če pa jo lepo pravilno obrežeš, presodiš, katera veja bo obrodila največ in jo pustiš skupaj s še eno ali dvema, da rasteta... Bo trta obrodila več. Svoje moči bo lahko usmerila v tiste tri grozde in poskrbela, da bodo tisti trije grozdi veliki in zdravi." Premaknila se je k naslednji trti. Jo nekaj sekund opazovala, potem pa odrezala kar vse vejice. Pustila ni niti ene.

   "Zakaj si to storila? Nisi rekla, da pustimo eno vejico? Kako bo ta letos obrodila, če si ji odrezala vse?" 

   Prisežem, babica je imela najlepši nasmeh v družini.

   "Včasih trta obrodi preveč in se izčrpa. Zato jo tisto leto povsem obrežem in pustim, da počiva. Drugače bi se lahko posušila. Tako pa bo naslednje leto lahko spet obrodila veliko."

In takrat sem mislila, da govori o trtah. 

In danes vem, da smo si ljudlje in trte podobni.

Več področij kot poskušamo obvladati, več stvari poskušamo početi... Bolj širimo svoje veje v vse strani... Večja možnost je, da se bomo izčrpali in nakoncu ne bomo obrodili nič. Moramo se osredotočiti na eno vejo. Našo najboljšo. In poskusiti iz nje razviti močno nosilko naših uspehov. 

   In včasih bomo morda, kako leto, obrodili več, kot smo pričakovali. In tako kot rabi počitek trta, ga potrebujemo tudi mi.

   Redke so trte, ki lahko prenašajo več vej in več grozdja.

   Redki so ljudje, ki se lahko specializirajo na večih področjih in ne crknejo.

 

V malem kafiču

V malem kafiču na Novem trgu

tistem, malo naprej od bankomata

sva prvič skupaj za mizico sedela

spomnim se neumne glasbe

ki se je vrtela.

Preveč živčna, da bi opazila

ko tako sva klepetala...

Da kavica, ki sva jo zame naročila

čisto neopazno, brez opozorila
se je ohladila.

Kaj za vraga, slovenski pop?

   Nimam pojma kje naj začnem. Pravzaprav vem. Predobro vem s katero mastno bi bilo lepo začeti tale moj izbruh pritožb nad nerazumljivim. Vendar bom preskočila teh deset vrstic, začinjenih z domačimi, slovenskimi, pravimi, tradicionalnimi kletvicami in se lotila razlage in kritike.

   Zgodilo se je, da sem danes sedela v avtomobilu, kot ponavadi, poleg mame in si zaželela malo glasbe, malo zabave. Ali morda miru. Glasba pomeni eno in drugo, kakor za koga.
   Segla sem v torbico po slušalke.
   Ženske torbe so kot rudnik zlata. V njih je veliko sranja in sem ter tja kakšen košček žlahtne kovine. In ko ga iščemo se nam sem ter tja malo zmeša od obupa.
   In jaz sem iskala svoje zlato, torej bele slušalke, ki jih običajno uporabljam med vožnjo z avtomobilom. V družbi telefona s svojo funkcijo čudežno skrajšajo še tako dolge razdalje. :)
   Nisem jih našla. To je smešna stran življenja osebe z več kot eno torbico v inventoriju... Vedno ti nekaj manjka, ker si to pozabil v drugi ali tretji torbici. Ali pa imaš kdaj pri sebi kakšno stvar preveč.
   Bilo mi je malo neprijetno, ker nisem mogla poslušati glasbe. Skoraj sem pozabila, da ima naš avtomobil radio.
   Vklopila sem ga.
   Prisežem. V naslednjih desetih minutah se nisem ustavila in sem samo preklapljala iz postaje na postajo, v iskanju nečesa, kar bi zadovoljilo moja ušesa.
   Vse, kar je valovalo v našem avtomobilu je bil vedno enak cigu-migu s slovenskimi besedili, ki so si med seboj bolj ali manj enaka. Govorijo o istih stvareh, če sploh o čem govorijo.
   Sama ne govorim o domači glasbi. Nič nimam proti njej. Ne bi si je sicer zavrtela doma v sobi, na veselicah pa mi vseeno ne zveni narobe. Večina besedil le-teh, narodnozabavnih komadov so prelepa in v človeku vedno vzbudijo neko iskrico pozitivnih občutkov.
   V mislih imam ta naš pop, tako precenjen, da je že skoraj cenjen. Nesmisel, ovit v nekaj tonov, ki se ponavljajo, da ustvarijo navidezno prijetno melodijo in navidezno sporočilo... Ki ga pravzaprav ni in tega se zaveš šele, ko ga zares poslušaš. Plastičen, deluje, kot da je bil napisan v parih minutah in so ga uglasbili kar mimogrede, potem pa neumen refren ponavljali, dokler se ga ljudje niso naveličali in niso nehali plesati nanj.
 
   O čem drugem pa sploh še govorijo naši pop sladkorčki kot o tem, kako lepo je biti moški, kako nekoga nekaj ne gane, pridnih slovencih, ljubljenju v gmajnah in na kozolcih?
   Spet se moram ustaviti in razčistiti nekaj stvari, vzeti stavek ali dva nazaj.
   Namreč govorim o večini in ne celoti. Vem in prepričana sem, da obstajajo tudi zelo dobri komadi, skriti v najbolj oddaljenih kotičkih youtuba, z nekaj tisoč ali celo manj ogledi. Pa s temi besedami delam krivico na stotine dobrim, legendarnim, nikoli prevečkrat odpetim slovenskim popevkam. Ampak. Priznajmo si, da to, kar slišimo po radiu, ni vedno samo in izključno kvaliteta.
   Kdo sem jaz, da odločam kaj je zares dobro in kaj ne. In kdo sem jaz, da potegnem črto, da ponavljajoče se fraze, brez smisla v resnici niso dobra glasba. Da nikakor niso boljše od zlatih drobtinic, ki se le redkokdaj predvajajo po radiu, ker pač niso prišle iz gnezda ptičic z malenkostjo več denarja kot posluha.
   Ampak ne razumem in vprašam se, kdaj bom razumela, zakaj je odstotek ljudi na naši sceni, ki se potrudijo, iztisnejo nekaj iz duše in ustvarijo nekaj lepega, manjši, kot odstotek tistih, ki iztisnejo nekaj iz svoje denarnice, se lepo oblečejo, povabijo par stricev na kosilo in najamejo nekoga, ki se spozna na avtotune. In oh, kozolce in gmajne.
 
   Ne pravim, da je slovenski pop slab, sploh ne! Pravim, da ni težko opaziti, kdaj in kako je nekdo plačal malo več in kakšen priimek se drži njegovega imena. Samo glavo vklopiš ob poslušanju tega "popa", ki se predvaja, kot da je vse, ki ga večinoma slišimo in pokomentiramo z veliko prezira v glasu... Pa obstaja velika možnost, da te bo požgečkalo po živčkih in boš spremenil radijsko postajo.

   Če je treba šparat in služit naj se to počne na področjih, ki si to lahko privoščijo in ne bodo vplivala na druge. Naj šparajo na področju politične propagande, na primer. Ali pa z ukinitvijo easistenta :)

Carpe diem

   Samo obrnem se dvakrat v postelji in je jutro. In samo dve jutri ločita prvi šolski dan od zadnjega. Na hitro se stvari zvrtijo in naenkrat se mi zdi, da bo vsega prehitro konec. Prehitro zapiram zvezke in knjige, prehitro sem skočila iz oblačnega septembra na vroči junij.
   Nočem, da bi se stvari vedno tako hitro končale. Bojim se, da nam stvari tako hitro minejo, ko najbolj uživamo v njih. Pa tudi če v resnici zares ne uživamo, če tečejo hitreje kot bi morale, nekaj ne more biti ok in takrat me postane strah, da bom še prehitro, morda že jutri stara, na neki postelji, razmišljujoč o tem, kam je izginilo moje življenje in predvsem kdaj.
  Včasih me prešine želja, ob kakšnem lepem momentu, morda v njegovih rokah ali na udobnem sedežu vlaka, da bi se čas ustavil prav tam, v tistem momentu. Vključno z občutki, razpoloženjem in vonjem. In da bi lahko večno uživala udobje, kot ga uživam takrat, v tistih sekundah obstoja. Poskušam si zapomniti čim več, da bi jih lahko nekoč priklicala nazaj, da tako ne bi nikoli minile.
   Pa vendar minejo.
   Prehitro tečejo dnevi, preveč so si podobni med seboj, da bi na koncu dali občutek, da jih je bilo veliko. Čeprav jih je bilo letos, po koledarju sodeč, ogromno. Stotine. Se jaz spomnim samo enega. Ene same rutine, enega samega tedna.
   Rutina. Kaj je to drugega, kot zanka, ki te okrade življenja in tvojega časa. Z rutino si krajšaš življenje. Doživiš manj, kot bi sicer, manj si zapomniš, manj se naučiš. Vedno veš, kaj in kako te čaka in kako se boš počutil na koncu dneva.
   Vsaj približno veš.
   Morala bi se truditi, da bi mi bil vsak dan drugačen. Vsak dan bi morala storiti nekaj novega, začutiti nekaj novega ali nekaj novega povedati. Se naučiti nekaj novega. Carpe diem! Pomen te besedne zveze ne govori o tem, kako se mora človek vsak dan povsem znoreti, živeti, kot da je to zadnji dan na Zemlji. Pomeni, da mora "živeti dan" in ne "živeti leto". Živeti življenje.
   In ravno to je to, kar me je žulilo celo leto. Dejstvo, da moram vsak dan ponoviti isto. Morda je razlog, da se velik del dijakov ne uči dovolj ravno to, da si ne želijo iz dneva v dan samo sedeti za knjigami in jih preživeti vse na enak način. In se na koncu leta spominjati samo nekih izpiskov in učbenikov in nekih ocen. Morda so ljudje v službah slabe volje, ker se nekako zavedajo, da so se ujeli v krog rutine, in da so obsojeni na eno in isto, vsak dan, pa če je dobro ali ne.
   Hočem povedati, ni dobro, da je vsak dan tako enoličen drugemu, vsem ostalim, kot je. In prekleto vesela sem, da se na obzorju končno sveti srečno poletje in ne že v naprej izračunani dnevi. Nepredvideni premiki in nepredvideno učenje.
   Fun fun.

Diši po morju

Diši po morju,
počitku, bi kdo rekel
po pisanih barvah brezdelja
in spet brezskrbna bo nedelja,
spet ponedeljek bo le dan
niti vštet, niti prepoznan
spet za zajtrk bo kosilo
nikamor se nam ne bo mudilo
spet se knjige bodo brale
budilke nam miru ne gnale
spet se nam bo le smejalo
sem in tja se v glavi zamajalo
spet lepo nam bo poleti
kaj drugega bi mogel si želeti.

O nesreči in zakaj je dobra

    Dolgo nazaj, nekega poletja, sva se z očetom v njegovem fordu vozila proti Ljubljani. Oba sva bila dobre volje, menda sva šla na neko podelitev ali predstavo. Tega se ne spomnim. Veliko sva se pogovarjala. Ne vem več sicer, kakšen je bil kontekst, spomnim pa se nekih specifičnih besed, ki mi jih je povedal s tako barvo pomembnosti, da si jih še danes lahko ponovim v glavi. In to čisto, do besede točno.
    O tekoči temi si nisva imela več veliko povedati in nastala je tista neprjetna, presneto zoprna tišina. Mislim, da veselo nadaljeval s pogovorom. "Veš kaj je meni povedal moj stari oče, ko sem bil približno tvojih let?"
    S tem še ni dobil moje popolne pozornosti. Taki začetki najverjetneje ne pritegnejo nikogar. Razen morda govorce same. V tovrstnih pogovorih so vedno videti sončnorumeno srečni. Zgodbice iz otroštva mojih staršev pa mi sploh nikdar niso in mi še zdaj ne služijo kot kakršnokoli razvedrilo. Niso neka zaželjena tema za pogovor. Te pripovedi prej dojemam kot očitanje, saj navadno govorijo o tem, kaj jaz v današnjem času izobilja in tehnologije imam, oni pa tega kot mladostniki niso imeli.
    Potem pa je nadaljeval.
    "Ko boš prepričana, da je vse super, da si srečna in ne boš imela nobenih težav in skrbi, si v čevelj zatakni kamenček, da te bo žulil. Kajti popolna sreča kliče po nesreči. Nikoli ne smeš biti povsem brez skrbi in težav, da te potem te še prehitro ne doletijo."
    Takrat so se mi te besede zdele tako nenavadne, da sem si jih zapomnila.
    Kasneje sem si jih zapomnila, ker so se mi zdele pomembne.
    In danes se jih spomnim, da jih lahko povem naprej.
 
 

Mrš, mačke!

Marsikaj razumem. Mačk pa pač, oprostite mi, ne. Te male zveri vse življenje beračijo in se nam drgnejo ob noge, lezejo nam v rit in sem ter tja ujamejo kakšno miško (če sploh!), da jim nihče ne more očitati izkoriščanja, saj so navsezadnje koristne. Pa jih ni sram. Sploh.
     Ampak zakaj bi ubogo bitje teklo, se trudilo in si samo prislužilo nekaj svojega, doseglo nekaj boljšega, če se lahko paraziti in s hinavščino krade oz. kar lepo pridobiva od nas ne samo to, kar potrebuje, ampak celo boljše!
     Pa še vedno, kljub temu, ne morem prezirati teh bitij. Ne morem jim očitati. Sploh pa ne našemu Oskarju, mačku samosvoje sorte, za njegovo hinavščino, ki jo prede na meni. Prej kot ga za njegovo obnašanje preziram, ga lahko celo spoštujem, bitje neuporabno.
    Kajti da takole prosjačiš moraš imeti jajca ali pa prekleto malo časti.
    Sama nimam jajc, časti pa dovolj.
    In prikrajšano mi je udobno življenje parazitov.

Strah me je.

moji strahovi
ne sedijo več v omari
ne strašijo,
ne renčijo,
le sedijo,
tiho v moji glavi.

moji strahovi
pod posteljo ne ležijo
ne strašijo,
ne renčijo,
le zrejo,
brez prestanka me lovijo.

Razočaranje
z vso težo k meni lomasti
rep Izdaje je predolg
Obup kraljica je pošasti

Bodimo originalni.

Ne živim po pravilih. Kajti verjamem, da pravila niso nič drugega, kot program, vzorec ki na začetku, že v otroštvu, postavi meje za drugače vse možnosti odprte ljudi. Modelirajo jih v organe družbe, nek večji sistem. Če malo poenostavim; Ljudje s pravili niso več unikati, nepopisani listi papirja (ta primerjava razsvetljenskih učenjačkov se mi je vedno zdela simpatična). S pravili se ljudje oblikujemo v večje dele ogromne sestavljanke. Slika, ki na koncu nastane je sicer zanimiva, vsak košček posebaj pa niti ne. Na pogled so vsi koščki enaki, pravila pa poskrbijo, da sovpadajo skupaj.
   Razčistimo najprej, da ne govorim o pravilih vedenja na avtobusu, bontonu ali šolskih pravilih. Ta podpiram, se jih večinoma držim. Tokrat govorim o pravilih, ki naročajo, kako morajo biti usmerjeni interesi posameznika.
   Recimo, primer iz vsakdanjega življenja, marsikomu znan.
   Majhen fantek bo našel igračke svoje sestrice. Barbike, plastične skodelice za čajček, plišaste igračke v dekliških barvah. Ker še ne bo vedel, da se fantje s tem (po logiki njegovih staršev) nikakor ne smejo igrati,  bo te igračke prav z veseljem uporabil za igro.
   Dokler tega njegovega "grozno napačnega početja" ne bo opazil oče in mu igrače izpulil iz rok ter ga poslal v šolo nogometa, čeprav sine ni nikdar izrazil želje, da bi se ukvarjal z brcanjem žoge. Očka, njegov idol, pa ga bo vseeno poslal tja,  med njemu enake, "tam, kamor pravi moški spada!"
   Tam bo spoznal vrstnike. Si zapomnil, da "pravi dedci" ne smejo imeti opravka z ženskimi stvarmi.
   S takimi potezami bo oče otroka naučil pravil, o tem kakšno početje je za majhne fantke, kot je on, sporno in kakšno ne.
   Ko bo nekega dne ta isti deček nekega dne v šoli zagledal fantka, vrstnika, ki se bo igral z dekleti, ga bo zbadal, se mu posmehoval, saj so njega naučili, da to ni primerno, da je narobe in smešno. Če se on ne sme igrati s stvarmi, ki so mu bile zanimive, se tudi ta smrkelj ne bo!
   Tako sošolke, kot sošolca bo na tak krut, žaljiv, morda celo nasilen način izobrazil o "moških in ženskih zadevah".

   Predstavljajmo si, da ljudje zapisujemo svoje življenje v dnevnik, še nepopisan zvezek. A preden vanj začnemo vpisovati svoje početje in obnašanje, moramo prebrati navodila, ki so nam že vnaprej postavljena. Vsakega izmed nas v naših zvezkih čakajo enaka pravila. Posledično, ko se jih poskušamo držati, so vsa naša dela so samo originalne kopije, ki se razlikujejo šele na koncu (življenja), ko imamo pregled nad tem, kako dobro smo izpolnili naše že vnaprej zastavljene naloge.
    Naše knjige se razlikujejo le v bolj ali manj podobnih podrobnostih, začetku knjige in njenemu koncu.
    Zakaj se začetek razlikuje? Kako? Kot otrok ne poznaš teh pravil. Ne vidiš jih, ne veš, da obstajajo. Ne znaš jih "prebrati" iz zvezka, knjige (življenja okoli sebe). Kot fantek v našem primeru zgoraj, ki do očetovega ukrepa ni vedel za katero "vrsto otrok" so narejene barbike. Šele ko te starši naučijo tovrstnega "branja" tvoje knjige, ko prepoznaš "črke" in znaš "prebrati", in upoštevati, kar ti je začrtano, spoznaš, kaj je v življenju od tebe zahteva večina. Spoznaš kaj je v resnici zate, kot za moškega, žensko, odraslega, otroka, izobraženo, neizobraženo osebo, "normalno". Kaj je zate nujno. Obnašanje in slog življenja.

   Če že otroke naučimo brati ta pravila, bi jim morali pustiti možnost, da majhen del le-teh "kršijo". Naj se sami odločajo ali se bodo igrali s punčkami ali žogo. Ali se bodo družili s fanti ali dekleti. Ali bodo inženirji ali profesorji baleta. Razložimo jim, da je dobro, da so drugačni in da se ne smejo sramovati svojih interesov, če le ne škodujejo drugim.
 

    Naj jih šola nauči, kako ločiti med smiselnimi in nesmiselnimi pravili. Če jih že starši ne znajo. Naj jih nauči, da se postavijo zase in za svoja zanimanja, za svoje sanje. Naj jih nauči, kako napisati svojo, posebno, originalno, mavrično knjigo, popisano s svetlimi, srečnimi barvami, na katero bodo lahko nekoč ponosni.

 

Zasvojena sem s kavo.

Ni jih lepših trenutkov ob tistih, ko pred mano stoji skodelica dobrega, kaj dobrega, odličnega čaja v neki osamljeni kavarni na Starem trgu, ob meni pa sedi vir moje energije. Mešanica vonjev njegove kave, njegovega puloverja ter mojega čaja mi zapolnijo nosnice in sem srečna.
    Taka jutra te zbudijo. In taki večeri uspavajo, pomirijo. Klepet ob poživilnih pijačkah, takrat lahko kar čutiš, kako se tvoja energija stopnjuje z vsakim požirkom. Zaljubljena sem v ta srečanja, Stari trg in kavo. Čeprav je sama ne pijem rada. Grenka je, pomešana s sladkorjem pa ima še slabši okus. Izogibam se je, če le nisem na pol (ali celo povsem) crknjena.
    Ampak. Kadar je skodelica kavice na mizici, pred menoj, pa je nisem naročila jaz, pomeni, da ob meni sedi on. Takrat ne bi mogla biti na boljšem kraju. Takrat imam vse.
    Tako sem se ga nadihala, da ga zavoham kamorkoli  že grem. Vedno me spremlja, ta presneto prepoznavni vonj kave. In kot ima stara glasba, ki si jo nekoč davno poslušal, sposobnost obujanja spominov in občutkov, tako zbudi spomine v meni ta mešanica kofeina, mleka in sladkorja. Povsod in vedno, kadar grem mimo avtomata, kadar grem mimo gostiln, kavarn, lokalov...
    In da bi naenkrat izgubila ta vonj po kavi, in vsa ta lepa doživetja, ki jih ta rjava brozga sproža... Da nekega jutra ne bi mogla več sedeti ob njegovi kavi... Ne bi se počutila najbolje. Verjetno bi bila kot otrok, ki mu vzamejo najljubšo igračo, mu rečejo, da Božiček ne obstaja... Ali kot od hormonov zmešan najstnik, kateremu starši zvečer odklopijo wifi. Odvisen od socialnih omrežij. Ki se potem dere in loputa z vrati in preklinja, kot zelo star in življenja naužit Šved.
    Preprosto ne bi šlo.
    Zasvojena sem s kavo. Specifično njegovo.

Naj živi slovenščina!

Dvema prijateljicama pokažem fetus mojega bloga in ena izmed njiju se prime za glavo in mi začne na dolgo in široko razlagat, kako ni prav, da pišem objave v slovenščini. Da je škoda, da zapravljam čas. In o tem, kolikšen del teh dveh milijončkov slovensko govorečih osebkov (točno tako se je izrazila!) bo zares sploh bralo moje delo. Po njenem mnenju bi vsekakor morala pisati v angleščini! "To bi bila prava stvar, zagotovo brana z vseh koncev sveta."

Pa ja.

Morala sem se ustaviti in zapisati, ker me je to res razjezilo. In hkrati užalostilo. Čedalje več je slovenskih avtorjev, piscev blogov, ki za ceno velike pubicitete ne uporabljajo svojega maternega jezika, ampak kar angleščino. Seveda, kogarkoli bi ustavila na ulici kateregakoli mesta na svetu (razen morda Rusije :) ), ta pozna vsaj nekaj besed v angleščini. Vsaj "sori", "love" in "fak". Tako tudi, če je napisano besedilo slabo, dobi več bralcev, kot dobro napisan sestavek v slovenščini. Nimam nič proti angleščini, ustavimo se tu. Povsod jo uporabljam, vsak dan. Zgodilo se je že, da sem poznala pomen besede v angleščini, slovenskega prevoda pa se nisem spomnila.

Kaj če bi se Trubar odločil, da je pisanje v novem, še nerazvitem jeziku prevelik zalogaj, da bi bilo za peščico Slovenčkov bolje, da ostanemo nevedni, kup kmetov. Zakaj bi se trudil. 

Resnica je, da bi danes brez jezika najbrž bili samo del nečesa večjega, ne bi nas bilo, nas že tako zelo "narodnozavednih" Slovencev.

Ne kritiziram zapisov Slovencev v angleščini, sploh ne! Nameravam tudi sama zapisati ničkoliko objav in pesmi v angleščini in še marsikaterem drugem jeziku!

Pravim samo; če bomo spoštovali kar je naše, bomo spoštovani.

Pesmica o ptičici

nad belim gozdom
neslišno ptica leta,
megla se nežno je spustila..
mraz se obeta

žalostna je pesem,
neslišna, zamolčana,
kot v zimskem mrazu utrujenem
premražena je vrana

nad belim gozdom
neslišno, brez nemira
v čistem in prelepem snegu
v mrazu tiho vrana umira

Ljubavna

Ljubi nekoga, ki bo s konicami prstov sledil črticam tvojih dlani samo zato, da bi začutil tvojo bližino. Ki si bo zapomnil vsako gubico na tvojem obrazu, da si bo lahko, ko te ne bo, v glavi sam naslikal tvoj obraz. Najdi si nekoga, ki bo v tvojih očeh s svojimi odkril najglobji, najskrivnostnejši ocean. Najdi si nekoga, ki bo ljubil vsako kost in kapljo krvi, ki se skriva pod tvojo kožo.

Najdi si nekoga, ki te bo tako ljubil, da se boš imel tudi sam rad.

Pa nikar ga ne išči. Naj se ti sam najde.

Naj začnem, kot norec iz Nizozemske

Naj ta blog začnem z zelo pomembnimi besedami zelo pomembnega strica iz Nizozemske; Vincent van Gogha, ta je zapisal: »Začetek je najbrž najtežja stvar, ampak ohranite srce, vse se bo uredilo.« 
    Najbrž mi je bil začetek vedno najtežji korak, pa česarkoli sem se že lotila. Govorim o tistih prvih straneh v beležkah, za katere nikoli ne vem, kaj bi v njih pravzaprav pisala, o pospravljanju stanovanja, domači nalogi ali hujšanju, tu je začetek zares pasje težak. 
    Začeti s pisanjem bloga... To pa je nekaj. Na ta korak se pripravljam že najmanj leto in do sedaj nisem bila čisto prepričana, o čem bi pisala. Morda pa sem se preveč bala prav te začetne faze, saj imam konec koncev vedno dovolj tem in kritik na zalogi. Materiala za blog mi še ne bo kmalu zmanjkalo.
    Če ne drugega, vas bom zasipala z novičkami iz mojega nadvse zanimivega življenja, ki bi ga marsikdo lahko prav briljantno primerjal z življenjem mojega že zgoraj omenjenega, zelo priljubljenega, strica iz Nizozemske.
    Ki so ga, po tem, ko si je odrezal uho, vtaknili v umobolnico.
    Dobro. Morda ne z njegovim življenjem, ne smatram se za noro, morda bi moje življenje lažje primerjal z njegovimi deli. Namreč, le-ta mora človek, kot vsa impresionistična, pogledati od daleč, morda celo pod pravim kotom, da zares vidi njihovo vsebino. Če si ga ogleduje s premajhne razdalje ne vidi - nič.