pesm #60

ali je sploh lahko kaj večje

od teh majhnih radosti

majhnih šal in majhnih zbadljivk

večje od sanj ki jih pletem o tebi

večje od sreče, ko ti si ob meni

ali je lahko kaj večje

kot kakav za zajtrk

pa tri verze pesmica dolga

večje od v celem tednu prvega poljuba

večje, kot katerakoli mala obljuba

večje

od trenutka ko manjša roka 

končno tvojo večjo prime

in tvoja bližina

ko spet kratki
tisti prekratki vikend pride

in na koncu

vsaka minuta...

zlata, ko sem s teboj 

in vsak večer,

ko te ni

samoten

kot jutri,

nocoj

#65

rotim te, nikdar ne zabredi

kamor treba tebi ni

ne v temo, ne v žalost

ne kamor srce ne želi

kar težko je, in boleče

kar se nemogoče zdi

vendar nujno in moreče

nekoč premagaš tudi ti

nikar ne pusti, da ves črn

bi postal tvoj rožnat svet

ni ne služba niti šola

vredna tvojih mladih let 

naj počaka za sekundo

kruti, smoga poln svet

poln trenja in preizkušenj

poln resnic in laži splet

z mano stopi pa pojdiva

tja na klopico sedet

morda lučko si prižgiva

pa bo svet ves miren spet

dva poljuba, slaba šala

daj me primi za roko

jaz obljubim ti, prisežem

nekoč obema lažje bo.

Ne drugega, vojne me je strah!

    V tem zapisu ne bom pisala nič o tem, kaj bi morali storiti z migranti. Begunci. Kakorkoli imenujete velike skupine ljudi, ki zadnje čase polnijo novice. V zapisu ne ponujam rešitve, ne mnenja o že podanih predlogih, kako bi trenutno situacijo razrešili.    

    V petek sem čakala na prehodu za pešce, ob meni pa je stala mlada družinica. Mama, oče, mali sinček, 4 leta. Mama je sinčku nekaj razlagala. Nisem še slišala njihovega jezika. Bili so oblečeni v dražja oblačila, umazani, deček je komaj hodil ob mamici. Oblečen je bil v debele dekliške žabice, obut v športne sandale in oblečen v nike športno jopico.

     Ozrl se je k meni. 

     Vedno se nasmiham otrokom. Mislim, da nas večina to počne. Mali se mi je nasmehnil nazaj in za menoj se je obračal še potem, ko je bilo treba čez cesto. 

     Žal mi je bilo fantka. Male družinice. Mlade mamice in misel, da bi to nekoč lahko doživela tudi sama, me je razžalostila. Kaj ko bi nekoč morala sama z možem in otrokom razcapana iskati nov dom. 

     Menda VEM, da je večina teh, ki prihajajo v Evropo ekonomskih migrantov. In menda VEM, da je takih malih družinic v primerjavi z njimi izjemno malo. Videla sem sto in sto videoposnetkov, na katerih črne zastave plapolajo v rokah "beguncev", ki se že zbirajo v večjih mestih evrope. Brala sem o posilstvih novinark. O nasilju nad policisti. O izkoriščanju malih otrok. 

     Berem o tem, kako bodo pripadniki druge vere med nas naselili kaos. Nas vsepovprek posilili, mučili, nam pobrali otroke, nas izgnali iz domov, postrelili v hrbet. Berem iz medijev, blogov in postane me strah. Strah me je, da bom jaz, da bo moja družina in vsi, ki jih imam rada samo še številka v učbeniku zgodovine.

    Posledica še ene svetovne vojne.

    Med tem in tem letom jih je umrlo toliko in toliko.

    Nič drugega nimam povedati. Imam 17 let in končan drugi letnik gimnazije. Ne vem, kaj naj z begunci. Ne vem, kakšni so njihovi nameni. Ne vem, kaj je prav, kaj ni, naj se zapro meje, naj se ne. Kako bi izločili pomoči potrebne od potencialnih teroristov, o katerih pišejo. Jaz nisem dolžna odgovarjati na ta vprašanja, ko ne vem nič o tem, kaj se zares dogaja. Vem le tisto, o čemer ljudje pišejo, govorijo po televiziji. In temu ne verjamem. Nič ne vem.

   Nekaj znanja zgodovine pa imam. In današnja situacija smrdi po mnogih svetovnih uvodih v vojne. Nemir, ki vlada med ljudmi, med begunci, ekonomskimi migranti, med "domačini". Prostovoljci.

   Baje bo počilo, tudi to lahko preberem na raznih forumih. Zapisi domnevnih poznavalcev situacije.

   Postane me strah, da imajo prav.

  Vse, kar si želim je to, da še naprej, kljub kaosu, ki sledi v prihodnje, v mirnem okolju preživim. Da končam šolanje. Gimnazijo. Da si ustvarim miren dom. Da mojega kratkega življenja ne zmoti vojna. 

    Ne vem, koga naj nagovorim. Medije? Najraje politike. Za nič drugega jih ne prosim, kot da enkrat za spremembo v svoje izračune vključijo svoje ljudstvo. Mene, moje sosede, moje sošolce, moje ljubljene in moj dom. Ne denar, ne profit, ne plačo, ne zakone... Temveč ljudi, ki so jih izbrali, izvolili za njihov položaj. Na vodilnih je odgovornost, da nas zaščitijo v primeru vojne. Karkoli se nam zgodi, je na njihovih plečih. 

     Zato močno upam, da delajo na tem, da se bo kriza končala z rezultatom najboljšim za vse. Zame in za malega fantka, ki je v petek prečkal cesto.

    Nič ne vem o tem, kaj se zares dogaja tam zunaj Novega mesta. Medijem ne verjamem. Toda, če bi samo za čas krize tako parlament kot televizijska hiša odmislila kapital in večjo pozornost posvetila reševanju zadeve, kot razpihovanju nemira... Morda je potem še čas, da se situacija razreši. 

      Nekaj velikega se dogaja. In nekaj še večjega se bo zgodilo.
      Ni vse v sendvičih in šotorih, ki jih postavljate ob meji. Ti ne bodo ničesar rešili. 

      Ne drugega, vojne me je strah.
      Da bom kot tisti mali fantek, nekoč prisiljena bežati.

      Žal mi je za vse slovnične nepravilnosti.

  

Kmetija išče talent Big Brotherja

    Ne gledam teh pizdarij. Navadno ugasnem televizor, ampak vseeno ne morem, da ne bi izrazila svojega mnenja. Nesmisel, slaba igra, dobesedno žretje časa. Že otrok spregleda, da je za večino slovenskih resničnostnih šovov (ali s katero besedno zvezo bi lahko poenotila vse te pizdarije) sicer zelo dobro zapisan scenarij, ki se v praksi prepogosto izkaže za totalen podn. Namesto, da bi se država trudila postati enakovredna višje razvitim državam na kakšnem drugem, uporabnejšem področju, to počne z izvajanjem, predvajanjem teh neuporabnih, cele ure dolgih "reklam zavitih v dogajanje", ker jih slučajno tudi vse druge "fensi" države. Zavedam se, da tv program niti ni toliko v rokah države, ampak sem prepričana, da sem in tja pa tudi ona pristavi svoj pisker.

    Ko rečem neuporabne, mislim za nas, navadne ljudi, ki sedimo pred televizijskimi zasloni in verjamemo vsemu kar vidimo. Za tiste, ki profitirajo od vseh skritih reklam za razne kuharske pripomočke, šampone, deodorante... Te bale bedarij najbrž niso tako nesmiselne. Da ne govorim o vseh tistih reklamah, ki se med oddajo vrtijo tam okrog 6, 7 minut, če ne dlje, pa o "glasovih", ki seveda niso zastonj, koliko pa pripomorejo h končnemu rezultatu, pa nimam poguma ugibat. 

    Več se seksa, krega, več je zarot in opravljanja, bolj je zanimivo, več je ogledov. Več denarja za režiserje. Obstaja kup teorij, da so vsi sodelujoči v kmetiji "kupljeni". Da recimo na talentih največ štejejo veze in da se trudijo, da v oddajo vključijo čim več takih, za katere vedo, da bodo po nastopu deležni posmeha. Da je oddaja seveda bolj zanimiva. Kar se meni zdi naravnost zlobno. Že res, da si je posameznik deloma sam kriv, da se je sploh prijavil, šel na tisto avdicijo... Ampak, da ga željnega uspeha, polnega sanj, namenoma pošlješ pred kamero, kjer ga nato popljuvajo... Za vas ne vem, meni so se, ko sem še poskušala gledat oddajo, taki reveži v večini precej smilili.

    Kakorkoli, neuporabne vsebine.

    Če povzamem, jezna sem, ker te bedarije lahko gledajo otroci. 

    Vem, da je moja slovenščina, pravopis v tem postu za gimnazijsko 3 ali morda slabo 4, če te uči Noel (profesor, ki uči na moji gimnaziji, prihaja z Irske). Sorč. Ampak je še vedno bolje od tistega, kar nam strežejo v Kmetiji.

Zakaj skorajda verjamem v duhove

    Mislim, da je bilo poletje. Tisto pred prvim razredom osnovne šole. Imela sem 5 ali 6 let, moja sestra pa je tisto jesen praznovala 3. rojstni dan. Težko rečem, ali se je vse skupaj res zgodilo točno tako, kot se spominjam, morda je strah, ki sem ga občutila tisti dan, rahlo zameglil ali preoblikoval sicer v spomin močno začrtane slike v naslednjih vrsticah opisanega dogodka.

 
   Babica je okopavala vrt za hišo, jaz pa sem se pred hišo podila s psom in mlajša sestrica je v hiši gledala risanke. V nekem trenutku sem se spotaknila ob lastne noge, zletela po tleh in si kot že neštetokrat grdo poškodovala dlani. Tekla sem v hišo, v kopalnico, da bi si sprala kri iz rok. Preverila sem še, ali sem pipo dobro zaprla, se obrisala v brisačo bele barve (tako se vsaj spominjam) in zapustila kopalnico.

 Ob vhodu v kopalnico je stal vhod na stopnišče, ki je vodilo v zgornje nadstropje. Ko sem s kljuko zaprla vrata kopalnice in se obrnila proti hodniku, sem iz stopnišča zaslišala glasen ropot, topot. Slišati je bilo kot, da bi nekdo res hitro tekel po stopnicah navzgor. Na stopnišču se je prižgala luč in videla sem celo senco na zidu nasproti stopnišča. Takoj sem pomislila, da se Nina (sestra) igra tajnega vohuna, ali kaj podobnega. Kakorkoli, v tistem trenutku sem bila prepričana, da po stopnicah iz neznanega razloga teče moja sestra. Zavpila sem ji nekaj v smislu, naj bo previdna, potem pa sem se brezskrbno vrnila na dvorišče.

   Kjer pa sta me ob razigranem psu pričakali tako sestra, kot babica.
   Starši ter dedek pa so bili v službi.

   In tisti dan in vse dni po njem mi nihče, kljub glasnemu zatrjevanju, da sem nekaj videla, slišala, ni verjel.

   

    

Moj prijatelj Mito ne zna (ali ni znal) govoriti s Hrvati

    Na morju smo se takrat štiri glave hladile na pijači in radovedno kukale izpod velikega senčnika, sem in tja je padel kakšen komentar o lepotah hrvaške obale, ugodnosti vremena ali okusni hrani. 

    Tako smo sproščeno, brez skrbi sedeli in čakali, da nam natakar v belem postreže. Ko se nam je gospodič približal, nas z nasmehom vprašal za naročilo in smo trije s polomljeno hrvaščino že naročili, je četrti v trenutko izgubil dar govora v Hrvaščini ter naročil v čisti podgurščini. Žal mi je, da se ne spomnim, za kakšno pijačo je šlo in kaj točno je rekel. Vem, da sta se nekaj časa užaljeni natakar in Mito pregovarjala vsak strogo v svojem jeziku in nato šele po nekaj dolgih minutah zadevo uredila.

     Ko smo se vračali proti apartmajem, smo kolega prisilili, da nam razloži, kaj je bilo to.

     "Misliš, da oni pri nas govorijo slovensko?!" Jezil se je. "Že dve leti delam s Hrvatom, pa se še vedno ni naučil jezika! Za ponos gre, sej ne za drugo!" 

     "Toda lahko bi naročil v nekaj trenutkih, brez kompliciranja."

     "On pri nas ne bi. Vem, videl sem že preveč takih primerov! Pa kaj, če so enkrat dobili kontra."

     S podobnimi argumenti je Mito še naprej vztrajal pri svojem. Bil je odločen in trmast in ni se nam dalo prerekat, zato smo takrat zadevo za nedoločen čas opustili. 

     

      Torej je prav, da kamorkoli greš, strogo nosiš svoj jezik in kulturo, ne da bi se zmenil za trud drugih? Je prav, da se jeziš, če to nekdo počne na "tvoji zemlji"? Bi se moral v primeru, da obiščeš novo okolje, temu povsem prilagoditi?

    Osebno mislim, da je prav, da se v takih situacijah obe strani malo potrudita, izkažeta nekaj spoštovanja. In če se ne motim, imamo težave s tem vprašanjem samo (pretežno), ko govorimo o izletih na Hrvaško. Ne Indijo ali na Japonsko. Zakaj?

     Oh ja, delež morja, o katerem tako ali drugače odloča le peščica izbranih. 

     To in ponos. Spoštovanje.

     Zadevi je težko doreči rešitev, ki bi bila všeč vsem. In če jo pogledaš od daleč, je videti kot otroški prepir med bratcem in sestrico. Bratje. Kar smo menda nekoč tudi bili, kot pravijo. 

     Vendar če pomislimo, so se nam v otroštvu tudi prepiri s sestro, bratom zdeli vojni enakopravni, mar ne?

      Kdo ve, morda tudi narod nekoč odraste.
      Mito, recimo, ga je že nekaj dni po sceni v bifeju zafeštal s Hrvatico. ;)

      Jaz pa bom menda vedno znala zmrmrati: "Pivo, jedna cedevita bazga limun, molim, hljeb, hvala, zovem se Alja."

       Ne vem, če je sploh hrvaško, bo pa v paketu z nasmehom videti, da se trudim.

Slika: instagram: @mihael_mourad

Posploševanje mladih pup (in pubcev)

     Sploh ne vem, kje sem naletela na sliko, smejala sem se, kot že dolgo ne in verjamem, da ne rabim razlagat zakaj. Sprva se niti nisem ukvarjala z vprašanji o dekletovi inteligenci ali okolju v katerem trenutno odrašča. To je v rokah njenih staršev ter njihove presoje.  

    Naslednje tri ali štiri vrstice so ključnega pomena za pravilno razumevanje mojega (skromnega?) mnenja. 

    Če upoštevamo tiste pravice o svobodi izražanja, tale punca (in tisoče drugih vrstnic, ki vsak dan veselo objavljajo neumnosti) ni naredila nobene napake. Po drugi strani pa je objava za marsikoga skrajno neprimerna. Težko vprašanje je, kako veliko napako je (ali ni) naredila. Pretežko zame.

      Zato se s njo, kot s posameznico, ne ukvarjam.

     Tisto, kar je zares pritegnilo mojo pozornost, in zato čutim potrebo po jamranju, so bili komentarji ljudi, ki so bili še nedavno najstniki, srednješolci, se pravi ne čisto taki ljudje, ki bi na časovnici stali blizu otroškim plenicam, svoji prvi šolski torbi.

     Vendar tudi ne ljudje, ki bi bili dovolj blizu sivim lasem, revmi ali življenski modrosti starostnika ter s tem pravici, da brez kakršne koli ovire pljuvajo po novem svetu in generacijah, ki prihajajo, pa jim ne bo nihče preveč zameril. Ker to je pač to, tretje življenjsko obdobje.

     Komentarji kot so: "Hjojojoj takile bodo nekoč vodili našo državo.", "To je naša prihodnost?!" and so on, so po mojem mnenju še bolj neumni, kot situacija, ki jo je povzročila objava te potrebne najstnice.       Prihodnost naroda se ne skriva v betici enega samega človeka (razen v redkih primerih, ko se zadeve končajo z malimi brki pod nosom in vojno). Sploh pa ne v beticah ene, treh, štirih, sedemdesetih pubertetnic. Ne še, morda nekoč, ko jih bodo neumnosti, kot je ta (ali stroge kazni staršev, če je to sploh še legalno) naučile, da vseh svojih misli vendarle ne delimo s svetom. Razen, če morda pišeš nesmiselne bloge in s tem že pri sedemnajstih letih zveniš kot kmečka babica. Toda... To so samo redkosti.

    Dejstvo je, da smo neumnosti različnih vrednosti (stopenj? intenzivnosti?) počeli vsi (in nekateri jih še vedno). Nekatere pizdarije so sicer starši uspeli preprečiti z dobro vzgojo. Morda bi bilo fino, da se tudi v zgornjem primeru čimprej zbudijo in zaprejo laptop, ki so ji ga podarili tri, morda štiri leta prezgodaj. Motiti se je človeško, je enkrat rekla Enja. Mlajši pa imajo čedalje več možnosti, da svoje pubertetniške napake delijo z nami, ki se jim iz naslanjača nasmihamo in zmajemo z glavo. 

      Toda kljub vsem tem pizdarijam ni prav, da svojo in njihovo prihodnost opredelimo kot "propadlo" in "u k****". Pa tudi, če se dekletce nikoli ne spametuje. Kljub tej pikantni objavi neke pupe, se tam zunaj v protiutež najbrž skriva njen vrstnik (vrstnica, ali nekaj vmes) s knjigo Gospodar prstanov v eni, ter zbirko križank v drugi roki.

      Posploševanje zaradi ene objave je stereotip? Ja. Da so vsi mladi potrebni ob gledanju Ameriške pite in bo zato svet šel rakom žvižgat. Še huje, to so nekateri celo pripravljeni priznati. To bodo nekoč zdravniki!

       Pa ja.

       To ja, posploševanje me moti!

       

       

      

Avicii - The Nights (Alja Suljić cover)

Langsam

    Dolgo sem mislila, da je v življenju najpomembnejša organizacija. Jasen pregled nad množico opravil, ki jih imaš. Jasen pregled nad ljudmi okrog tebe, nad odnosi. Začrtane črte pred očmi, jasni cilji in nobene meglice. 

    Čista organizacija, natančna napoved prihodnosti, brez presenečenj, brez nepričakovanih padcev in neuspehov.
    Razen, ko govorimo o pisanju ali govorjenju, ta del mojega občutka za organizacijo je zakrnel. 

   Preden nadaljujem, bi povedala, da sem v življenju (ki niti ni tako dolgo ali polno izkušenj, kot dajejo vtis naslednje vrstice) kljub temu prepričanju okusila mnoge neuspehe in sem že na prvi pogled poosebljen fail, torej naj vas ne zavede moje govoričenje o organizaciji. Če bi bila ta ključ do uspeha, bi bila izjemno uspešna. Ne uspe mi vse, kar si zadam, vendar tak izzid ponavadi (skoraj vedno) tudi pričakujem.

    Kar pravzaprav tudi poimenujem organizacija. Tudi to, da vem, pričakujem, da mi nekaj ne bo uspelo, je del načrta.

    Pa kaj.

   In, da se vrnem na začetek, najbolj sem se bala (ali se še bojim) nepredvidljivih koncev in zaključkov ali neznanega časa dolžine nekega življenjskega obdobja. Zanima me, ali je ob branju tudi za vas takoj očitno, da pišem o osebnih odnosih in ne le šolskih, obšolskih obveznostih.

    Če nekdo trdi, da si ne bi nikoli želel vpogleda v svojo prihodnost, ker bi to morda spremenilo njegovo obnašanje in mu vzelo upanje za marsikatero stvar ali dejanje, jaz rečem da si ne želim megle.

    Recimo, ne odgovarjaj mi z mogoče ja, mogoče ne, ker ti bom vrgla stol v obraz in odšla. 

   

    Dolgo sem mislila, da je prav, da imaš vse pod nadzorom. Stvari in imena pospravljene po predalih s kazalom. Bila sem prepričana, da je skozi življenje treba z gladkim rezom, s popolnostjo in preračunanimi koraki. Na hitro. Res, s polno paro, hitrostjo, bum.

    Ne. 

    Daleč od tega. 

    Ko si v vodi in ni nikogar, da bi te potegnil iz nje, ko moraš plavat sam in daleč okoli ni obale, se je lažje prepustit toku, plavat z njim, po domače, plavati mrtvaka, kot kriliti z rokami in se upirati življenju, pardon toku, se izmučiti in utoniti. Četudi si pred tem narediš plan, kako in kolikokrat boš zamahnil in koliko časa boš mahal. 

    Zakaj ne gremo skozi vodo, življenje bolj počasi, zakaj hitimo in zakaj sestra tako na glas posluša glasbo, da se ne morem skoncentrirat na tole pisanje?

     Torej, če se vrnem, zakaj rabim gladek, raven rez, če rezati sploh ni treba.

     Kako lepo se zavedam svoje napake. Pa še vedno, kljub tej misli v tej neumni glavi, si bom naredila urnik za jutri. In morda pojutrišnjem.

      Namesto, da bi pustila, da življenje mojo prihodnost uredi namesto mene.

      Lepo počasi.

Revne ideje in nazori

   Petek popoldne, okrog sedme ure. Peljala sem se v Novo mesto, z vlakom. Nekajkrat sem že omenila, da je to moje najljubše prevozno sredstvo in bom kot odrasla ženska morda strojevodja. To, ali pa bom vodila knjigarno, katere stil bo soroden čajarni na Glavnem trgu. Morda bom pa pravnica. Nekaj od tega. 

   Kakorkoli, sedim na vlaku, poslušam glasbo, se brigam zase, ko mojo pozornost pritegne gruča najstnikov starih tam okrog 15 let. Morda več, nikoli nisem znala ljudem pravilno določiti starost. Razen enkrat, ko sem želela biti prijazna in sem ženski srednjih let rekla, da je videti, da jih ima tridest. Izkazalo se je, da sem imela prav. 

   Torej najstniki, guncali so se po vagonu, opiti ali morda samo prepričani, da bodo bolj kul, če se pretvarjajo, da imajo malo preveč alkohola v riti. Smešno je bilo, kako so plesali na ritem glasbe, ki je prihajala iz zvočnika pametnega telefona. Smešno ali pa izredno moteče, kakor vzameš.

   Sedež pred menoj je nekdo sedel. Punca, nisem je dobro videla. Svetlo rjavi lasje do ramen in nahrbtnik. Starost? Pojma nimam, saj pravim. Morda je poznala te zabavljače, morda ne, in ko je vlak ustavil na postaji v mestu, je vstala in poskušala priti do najbližjega izhoda iz vagona. 

    Ni mogla mimo, ker so pred njim polni energije plesali tisti pubertetniki. "Samo malo," je utrujena rekla. No, če bi v tem trenutku jaz stala na njenem mestu, bi se obrnila in izstopila na drugi strani vagona. Ona pa ne. Ko je drugič prijazno prosila, če se umaknejo, ji je neka rjavolaska nahitro, kar iznenada zabrusila naj se jebe in si poišče stilistko in službo na Petrolu, da ji ne bo treba hoditi po svetu v teh revnih capah. Torej: "Haahhahah Katja dej fakof pejt tja h enmu stilistu pa na Petrol delat, de ne boš taka revna hodila okul lej to kuga maš na sep hahaha." Nekaj takega, bistvo je zajeto.

    Nimam pojma, če ji je res ime Katja in ni važno.

    In trenutek po tem je bil zame višek dneva, vam pravim. Prisežem, točno tako se je zgodilo, punca ni bila niti malo užaljena. Približala se je rjavolaski in ji mirno, morda kar malo preveč veselo rekla:

    "Stilista, dobro. Kdo bo pa pomagal tvoji revnim revnim idejam in nazorom, srčece?"

    In odrinila je nekega fantina (za to ni potrebovala veliko napora), ter izstopila. 

    Človek bi ploskal, čisto zares.

    Ploskal in vstal in se smejal osuplemu obrazu mlade pijanke.

Gimnazijci z logopedijo v Ameriko (članek v časopisu Dnevnik)

povezava do članka:
https://www.dnevnik.si/1042713228/slovenija/obrazi-prihodnosti-gimnazijci-z-logopedijo-v-ameriko-

Ni vse v medijih (komentar za časopis Dnevnik)

       

povezava do članka:

https://www.dnevnik.si/1042713230/mnenja/komentarji/obrazi-prihodnosti-ni-vse-v-medijih

Nismo si všeč, mladi. Redki so taki, ki so povsem zadovoljni s telesom, v katerem živijo. Pravzaprav ne poznam nobenega. Zakaj? Odgovore na tovrstna vprašanja, zakaj se mladi danes tako zelo ukvarjamo s svojo samopodobo, najdemo na vsakem koraku. Ni ga medija, ki ne bi v svojem delovanju enkrat naletel na njegovo obravnavo.

Veliko pozornosti posvečamo iskanju izvora za skrb v mladih. Zdi se mi, da so ravno mediji tisti, ki v mladih vzbujajo skrbi in jih pripravijo do tega, da se z načinom prehranjevanja, ličenjem ali nakupovanjem zapodijo v skrajnosti.

Pa je res tako? Mar so res mediji tisti, ki so zaslužni za množično pretiravanje mladostnikov? Mar niso mediji ti, ki so sprva o tem le poročali? Ti, ki so prvi tematiko vzeli pod drobnogled? Res je, da jih ne moremo povsem oprati krivde, ko s takšnim veseljem s svetom delijo slike popolnih teles in obrazov, toda mar temelji težav ležijo v njih?

S krajšo anketo, na katero je odgovarjalo 100 dijakov, sem raziskala, kaj mlade najbolj skrbi in kaj jih žene v skrajnosti, ko pride do uravnavanja telesne teže in negovanja telesa. Rezultati so pokazali, da imajo težave s telesno težo tako fantje kot dekleta in da jih veliko bolj skrbi mnenje sovrstnikov kot ujemanje s slikami medijev. Mladi se sami zavedajo, da mediji večkrat prikazujejo nerealne slike in ideale, ki jih je nemogoče doseči. Se pa naslanjajo nanje, saj vedo, da bodo družbi s sledenjem modnih smernic in ponavljanjem stila za modnimi ikonami lažje dosegli odobravanje vrstnikov.

Torej na našo samopodobo res vplivajo mediji, toda samo posredno. Lahko torej ovržemo trditev, da je problematika nezadovoljstva z zunanjostjo težava moderne družbe? Veliko pozornosti zunanjosti povzročajo tudi v majhnih afriških, azijskih plemenih, daleč stran od tehnološkega napredka. Prenašajo neznosne bolečine ob prebadanju kože, nošenju železnih obročev okrog vratu, raztegovanju ustnic. Želja po sprejetju in odobravanju družbe izhaja že iz davne preteklosti, morda od začetka civilizacije. Situacija posameznika v večji skupini je zgodba stara več tisoč let, morda je za nas še danes najpomembneje biti sprejet in se čutiti del celote.

Morda odgovora na vprašanje, kakšna je rešitev za problematiko samopodobe, sploh ni. Morda je edina pot, da se reducirajo ekstremi, kot so motnje prehranjevanja, poškodbe zaradi prekomerne telovadbe, kirurški posegi na mladostnikih, ta, da se med mladimi širi vest o izvoru njihovih skrbi in vest o pomembnosti sprejemanja samega sebe.

        

Killing Me Softly With His Song - The Fugees (Alja Suljič cover)

Pouštrček

  Nisem bila tečen otrok, tako pravijo. Menda sem veliko govorila, rada sem imela plastičnega dojenčka in svojega malega psa Cufija.

    Kakorkoli, če izpustim te zabavne podrobnosti, spomnim se, da sem nekega dne stala v mali trgovinici in strmela med plišaste igrače. Oči je pozorno sledil nakupovalnemu seznamu in nakupoval sestavine za mamino peko. Spomnim se, da mi je, ko sem tako dolgo stala pred tistimi policami, naročil, naj si nekaj izberem. In spomnim se majhnega rdečega plišastega srčka, obrobljenega z belo čipko.

    Ne vem zakaj sem ga izbrala, ravno tisto malo stvar namesto medvedka ali kenguruja. Tako dobrega spomina pa nimam.

    Moja mama je šivilja. Šivilje imajo igle, veliko igel in bucik in natikajo jih na razne pouštrčke, da jih ne izgubijo. Ko sem se srčka naveličala, ga je uporabljala za zatikanje igel. Sprva mi njeno početje ni bilo ušeč, morda sem se celo strmala, ko sem ugotovila kaj počne z njim. Potem pa sem se sprijaznila.
   Mama si je s časom naredila nov pouštrček za igle in jih iz srčka prestavila na novo mesto. 

   Izkoristila sem priložnost in iz frčare, kot je imenovala sobo, v kateri je šivala, izmaknila igel osvobojeni srček.

   Nimam pojma kaj sem potem z njim počela. Se igrala, ga stiskala, pojma nimam.

   Zbodla sem se.

  Kljub temu, da je mama skrbno pobrala igle ven, je ena očitno zdrsnila v poušterček, tam ostala in me, ko sem tako aktivno gnetla plišasto igračo, zbodla. 

   Kaj sem storila? Jokala sem. Drla sem se, kot sem znala. Ne vem kako močno me je bolelo, najbrž ne tako zelo, toda vriskala sem na vse grlo, glasno, da je od nekod pritekel oči. 

   Rekel je, da ni nič hudega in temeljito preveril, ali je v srčku skrita še kakšna igla. 

   Še danes vidim njegove roke, kako mečkajo tisto nesrečno plišasto igračo. Morda se je smehljal, morda ne. "V srcu bodo vedno ostale igle," je rekel. "Ne glede na to, kako zelo se boš potrudila, da bi jih vse spravila ven." "Vedno bodo tam, da bi te zbodle." Nato je pograbil tisto igračo in jo odnesel s seboj. Mislim, da na podstrešje.

   Do danes, ko sem po dolgem času spet stala v tisti trgovini, nisem razumela, da ni govoril o plišastem srcu.

In vendar te imam rada

    Čeprav nisi taka, kot bi si želela. Malo preveč ješ in premalo se gibaš. Malo preveč si sramežljiva in ne učiš se dovolj. Ne ubogaš me vedno in ne poslušaš mojih želja.

    Vem da se trudiš. Včasih me tvoje nogice nesejo daleč. Včasih poveš kaj pametnega, včasih me nasmejiš. Nisi popolna in nisi podobna tistim na modnih pistah. Ljudi ne znaš nasmejati in včasih zveniš nesramno, pa vem, da to ni tvoj namen.

     Zanimivo je, kako včasih pozabljaš pomembne stvari. Kako se včasih na koga preveč navežeš in kako si hkrati lahko hladna kot led. Kako štorasto stopaš po stopnicah, grdo pišeš s tiskanimi črkami.

     Včasih spiš celo popoldne. Včasih se ne znaš obleči. Ne vem, zakaj ti vedno štrlijo lasje in ne vem, zakaj si tako zmedena, ko pride do dialoga s komerkoli. Zardiš, vedno zardiš in s tem mi greš na jetra. Na jetra mi greš s svojim obnašanjem, s svojim glasom in veliko brazgotino na vratu.

     In vendar, oprosti mi, te imam kljub vsem tem napakam rada. Kdo drug te bo sicer imel. Če te sprejmem sama, z odprtimi rokami, te bo morda nekoč, nekje tako lepo, v velik objem, sprejel še kdo drug.

     Poslušaj vendar, kdo ti ostane, ko vsi odidejo? Se te naveličajo, iščejo nekoga boljšega?
     Sam ostaneš.

Fakof

   Po strašljivo osamljeni temi poznega torkovega večera, se je Luka vračal proti domu, malo omamljen od pijače, a vendar dokaj zbran in pozoren na okolico. Ta je bila tako ali drugače ob petih zjutraj mrtva.

   Vračal se je od zabave pri prijatelju, rojstni dan je imel, prijateljček. Luka se je zabave veselil že nekaj tednov, upravičeno.

   Hodil je po sivem pločniku, gledal predse, nekajkrat poškilil proti dolgi vrsti zelenih blokov, ki so se na njegovi levi dvigali proti nebu in smešno se mu je zdelo, kako so vse luči pogasnjene. Kako lahko vsi spijo in zamujajo življenje, kar tako, brez slabe vesti.

   Še preden je zavil z mostu, po katerem je racal, je v glavi izračunal, da ljudem spanec v življenju požre približno eno tretjino danega časa na svetu. V svojem stanju se je odločil, da ne bo več spal, posvetil se bo svoji kitari in spletni igri, ne bo pa več zapravljal časa za nedejavno čakanje na smrt.

   Prečkal je cesto, se oziral, kakor da bo vsak čas iz ene izmed dveh smeri priletel tritonski jeep s hitrostjo 200 kilometrov na uro in ga zbil, če ne bo glave divje obračal.

   Že med prečkanjem je pripravil načrt, kako mu bo s tem, ko bo obvladal spanec in ga nadomestil s trdo vajo igranja kitare, uspelo v svetu, kakšno prednost bo imel potem pred vsemi drugimi šibkimi vrstniki, ki se bodo šli spanje.

    Zagledal je domači prag, ena izmed vrstnih hiš je bila njegov dom in dvakrat jih je preštel, da se je prepričal, da bo odklepal prava vrata.

    Uspelo mu je prištorkljati do sobe, tiho kot je za pijanega dvajsetletnika le mogoče, ozrl se je na posteljo in gnusil se mu je pogled na ta požrešni objekt, ki se hrani s človekovo življenjsko silo.

    Pograbil je črno kitaro, ki ga je čakala ob kupu razmetanih oblačil in se prepustil nežnemu brenkanju na strune, skoraj bi lahko pozabil na brenkanje v njegovi glavi.

    Kakšen spanec, si je mislil, ko je ponosno ubiral neko nedavno naučeno melodijo. Ne spanec, muska! Spanec je za pičke.

    Ob devetih zjutraj mu je maček, ki je stanoval v njegovem stanovanju, sedel na zabuhel, speč obraz.

    Luka je napol v spanju mislil, da ga brat budi.

    "Stari fakof pust me spat."
    Tako je Luka izdal sam sebe.

Včasih je fajn

    Prekrasen vikend je za mano, nimam kaj pripomniti. Veliko slik, ogromno lepih slik mi je ostalo v glavi. Prekrasno vreme, kraji, čas, roke. Tako dobre volje znam biti samo v pozni pomladi, konstanten smeh in veselje pa se z menoj obdržita skupaj s temperaturami primernimi za kratke rokave, vse tam do pozne jeseni, ko me ujamejo hladna jutra. 

    Prekrasen vikend, vam pravim, tako dobro se že dolgo nisem imela. Roka, precej večja od moje me je vodila gor in dol po življenju in bilo je fino.

   Včasih sicer ni fino, ko z bolečino v trebuhu napol v spanju ob enajstih zvečer beremo iz kopij sošolkinih zapiskov ter si poskušamo zapomniti vsaj kakšno malenkost, da bi bili naši dosežki boljši. Včasih ni fino, ko na treningu daješ vse od sebe, ko se ti za boga nič ne da in bi najraje sedel v naslanjač in še enkrat od začetka pogledal vse štiri sezone Game of Thrones, vse požrl naenkrat, ali pregledal vse tri dele filma High School Musical, tako malo, za šalo, čeprav sovražiš tistega tipa s svetlo gej frizuro. Včasih vam je težko, karkoli že počnete, ne bom si več izmišljevala primerov. Čisto vseeno je, česa se domislim, ni ga človeka, da mu pri njegovem početju na trenutke ne bi bilo težko. Nekateri jamrajo, drugi ne, vsi pa so deležni vzponov in padcev.

   Ni vedno fino, vendar ti življenje vedno vrne, v neki meri. Danes se boriš z urnikom in obveznostmi, da ne moreš več uživati rednega pisanja na blogu, jutri boš dobil priložnost, da se stisneš k najdražjemu in mu o tem pojamraš. 

    In potem morda celo napišeš kakšen homemade cukerček ter ga objaviš na zmedenem blogu. Čisto mimogrede, v paketu s 3907 slovničnimi napakami.

    Žal mi je, da ne pišem toliko. Vendar spodobi se, da se gimnazijka kdaj pa kdaj popolnoma posveti  gimnazijskim obveznostim.

    Pa vendar še vedno občasno piše bedarije na blog.

Jebi se.

    Sedim danes na vrhu Marofa, povsem v tišini, morda se mimo mene sprehodita dva sprehajalca psa, drugače pa sem v majhni družbi in zdi se, da vsi napol spimo. Tako sedim in rečem tiho: "Jebi se".
     Nihče se ne ozre, z vprašanjem ali sem te besede namenila komu izmed njih, vedo točno, kaj me teži in ena izmed prijateljic me celo potreplja po rami in mi vzpodbudno reče: "Točno veš."
     Prikimam ji in jo nerodno potrepljam nazaj, kar je ne zmoti, saj so nerodne geste in rdečica pri meni stalnica. Gib razume kot sorazmerno eleganten hvala, nadalje me pusti, da počivam v svoji glavi.

     Razmišljam o osnovnih stvareh, dejstvih, ki jih predelamo že v osnovnih šolah. Razmišljam in pozabim, da sedim na vrhu drevoreda.

    Toliko je nekih pravil, ki se jih nezavedno držimo, o tem kaj lahko komu povemo po resnici, kako iskreni smo lahko sami do sebe glede tega, kaj radi oblečemo, kako previdni moramo biti pri izbiri besed, ko izražamo svoje mnenje in kaj vse moramo odpustiti ljudem, ki si tega ne zaslužijo.

    Vsi smo taki, eni se teh pravil držimo preveč, drugi premalo. 

    Danes se trudiš, da bi se plavolasa dama v tvoji družbi počutila prijetno, jutri jo boš slišal, kako te na vsa od tečkanja že hripava usta opravlja, ker imaš na vratu dolgo brazgotino, ali kako nosiš preveč črnih oblačil. Medtem, ko se sama očitno ni počesala že od krsta, pa sam tega nisi nikoli zares izpostavil.
   

    Resnica, ti povem. Bolj se trudiš za ljudi, bolj te take stvari prizadenejo. Trudiš se, ker si želiš, da bi oni enako ravnali s teboj... Pa ne bodo, oprosti. Nikoli, ne zares. Mogoče, če boš vse skupaj ignoriral.

    Namesto, da takim ljudem oprostiš in jim pustiš, da dalje hodijo po tebi, primi v roko, kar ti je najdražje, sprehodi se na vrh tistega prelepega drevoreda in jim reci

    "Jebi se."

    

Mogoče ja, mogoče ne. #2

mogoče ja

mogoče ne

ko jutri in jaz 

ne poznava se še

kaj bolje je zame

kaj najmanj boli

katera je prava

izbira poti

in če me prešine

mogoče ja

mogoče ne

pobegnem daleč

od poznanstva gore

tja kjer je zame

dan ljubezniv

kjer sto polnih zame

ljubezni je njiv

Po horoskopu sem kozorog

     Sedim v čakalnici, čakam, da medicinska sestra končno pokliče moje ime. Končno iz ambulante pokuka svetlolasa gospa, katere gube pod očmi izdajajo njeno starost. Proti petdesetim se odpravlja, se odločim.

     Ne pokliče mojega imena, ne priimka, raje pokliče nekega fanta, ki je v čakalnico sedel po tem, ko sem jaz predala kartico sestri. Morda sem jezna, morda mi je vseeno, fant mi v opravičilo pokima, jaz pa se pretvarjam, da ga ne vidim.

     Ne ker bi bila jezna nanj. Ker ne bi znala reagirati. Tako dolgo bi se odločala med tem, ali naj mu pokimam nazaj, se nasmehnem, ali ga grdo pogledam, da ne bi storila ničesar in se še enkrat v očeh tujca izkazala za izjemno nerodno bitje.

     Nerodna sem, ja. In včasih malo zmedena, malo prestrašena. Malo sramežljiva, malo nesramna. 

     Kakorkoli, pozabim na fanta, se predam čakanju in pograbim roki najbližjo revijo, ki leži na mizici. 

     Revije vedno berem od zadnje strani proti prvi. Trapasta navada, ki jo po svoje sovražim, a se je ne morem znebiti. Ne gre mi na živce, ni mi v nadlego, zdi se mi le, da je med ljudmi slabše sprejemljiva in se v njihovih očeh s takim početjem predstavim kot še večje čudo modernega sveta, nerodno čudo. 

     Na zadnji strani je spisan horoskop. 

   Ne verjamem v horoskope in podobne metode napovedovanja prihodnosti na podlagi datuma rojstva, najljubše številke ali črt na rokah. Ne verjamem v napovedovanje prihodnosti sploh. V predvidevanje usode glede na vzorce dogodkov in izkušnje, ki so jih imeli drugi. Kar je moje in kar se bo zgodilo meni, s kom bom jaz in kako se bo razmerje izšlo, koliko denarja bom imela in kaj bom z njim storila, je odvisno samo od mene in ne od položaja velikih gmot plinov v vesolju. 

     Vsaj ne direktno.

     Izjemno, kako profesionalen, genialen je vzorec horoskopa, vedno je napisan tako, da verjamemo, da napoveduje prihodnost.

     "V prihodnjem mesecu boste spoznali za vas zelo zanimivo osebo."

   O tem ne dvomim. Kdo je tak, da en mesec ne naleti na nepoznanega človeka? Če pa to ne vžge, bo pa slavni "pazite na finance,". Vsako jutro mi lahko rečeš, naj pazim na finance, pa bom ob koncu dneva sama sebi žalostno kimala in si rekla, da si imel prav, da bi se morala ustaviti po prvi kavi ali preden sem zavila v trgovino s čevlji.

      

     Sedim v čakalnici in moj horoskop napoveduje, da bom spoznala moškega svojih sanj. 

    Silly horoskop, vržem revijo na mizo in se smejim, kako sem tokrat jaz tista manjšina, za katero ti, ki spišejo horoskop ne morejo izogniti napačni napovedi.

     Jaz nikoli ne sanjam. In če sem kdaj sanjala, so sanje že dolgo uresničene. 

     Medicinska sestra pokliče moje ime in zapustim čakalnico ter nevedni horoskop za sabo.

     

     

Nepomembno razmišljanje

    Včasih v vsej urejenosti sive rutine in njenih premnogih odtenkov pozabim na stvari, ki si jih v resnici želim. Uspe mi, da pozabim na sanje in želje in se prepustim pravilom, da me požrejo. Pustim, da krivi dogodki in padci preusmerijo mojo pot in me vržejo iz tira.
    Taki ne bomo nikoli srečni. Tavali bomo, dokler nas ne bo zaneslo v eno izmed sivih pisarn, kjer bomo skrivaj brali romantične romane in sanjali romantične scenarije, na pol napisali kakšno slabo knjigo in v starosti pozabili, da smo živeli.
   
    Namesto, da bi plesali po odru, bomo prepisovali izračune, urejali finančne zadeve in se z debelimi stegni smilili sami sebi. Z mislijo, da smo izpustili največjo priložnost v življenju, zapravili mladost in pozabili sanje, bomo reševali težave od nas srečnejših ljudi in prevzemali njihovo negativno energijo.

     Ne na AGRFT, na pravo se vpišem.

   

 

Iz gimnazijskega hodnika

    Včasih, ko po hodnikih naše gimnazije potujem od učilnice do učilnice in nekje med ramo in zapestjem nosim breme nerodne črne torbice, ki prej spominja na veliko zdravniško potovalko, kot na eleganten modni dodatek gimnazijke... Si v vsej gneči ne morem pomagati in za sekundo svoje zmedene oči ustavim na kakšnem bolj ali manj znanem mimoidočem obrazu. 

    Neverjetno, kako me še vedno zmede, ko naletim na takega, ki očitno izstopa. Kako so redki ti, ki me presenetijo. Taki, ki namenoma, z nekim ravnanjem, z neko podrobnostjo, barvo las, bolečo kombinacijo vzorcev na oblačilih ali živo barvo senčila za oči v ljudeh izzovejo pozornost. Izzovejo odziv. Ali izrazijo počutje, ki ni skladno z navideznim počutjem večine. Morda z rdečo ruto, zavezano tesno okrog vratu, ali s širokimi hlačami potiskanimi z živobarvnimi geometrijskimi vzorci, ki kar režejo skozi morje črnih kavbojk.

    Ali preprosto z outstanding attitude in/ali izjemno elegantno hojo.

  

    In veste kaj si mislim?

    Če bi imela dovolj poguma, da bi to storila in neko super idejo, kako pristopiti do človeka ter mu na čelo prisloniti en velik "like" z moje strani, potem bi to počela dnevno. Hodila od enega do drugega ter jim ploskala v dlani. Biti to kar si in se izražati na načine, ki jih drugi ne uporabljajo, ki te ločijo od črede je za moje pojmovanje presneto težka stvar. Najti nekaj, kar te loči od ostalih, je težko. Izraziti nekaj, kar čutiš in ne izraža nihče drug, je težko. Biti pisana, črna, rumena ali kakršna koli nebela ovca je težko. 

    Te sekunde odobravanja hitro minejo in se zamaknejo nekam v kotiček misli, ko moram zaviti s hodnika, s svojo dohtarsko torbico, ki ima na gimnaziji še najmanj dvajset klonov. V svojem belem puloverju, ki je enak ducatu drugih, ki si jih lastijo ostale gimnazijke.

     In tako danes namesto nerodnega ploska v dlan vsem tistim, ki si upate tako ali drugače, z besedo ali planinskim nahrbtnikom izstopati... Čestitam s tem zapisom. Way to go!

Železnici

       Nikoli nisem znala pravilno izgovoriti železnica. Še napisati mi jo je težko, besedo. In kot otrok sem se z vlakom morda peljala samo enkrat, dvakrat največ. Bilo je dovolj, da me je tako fasciniral, da kot starejša za vožnjo z njim porabim vsako priložnost, ki mi je dana. Železnica bo zame vedno nekaj posebnega, nekaj je v njej, na njej, kar mi je nepopisno všeč. 

    Točno se še spomnim vonja tiste, točno določene železniške proge. Peš sem prestopala deske, hitela na cilj. Zatohel, težak zrak je preplavljal nosnice, ko sem korak za korakom po železniških tirih premagovala razdaljo od maminega avtomobila, pa do tega cilja. Korak za korakom, deska za desko, čedalje bližje je bila cesta. 

    Nekaj je v železniških tirih, takrat sem se že spraševala kaj. Morda je bila pot sama, kamor vodi, morda v neskončnost, ki se zdi dosegljiva. Vse, kar bi morala storiti je slediti progi in zdi se, da bi se po dolgem času spet vrnila na isto mesto. Tako naravnani so videti, tiri. Smešno mi je, ker še vedno ne vem kje se proga konča, z veseljem bi šla enkrat pogledat. Morda me fascinira, ker bi rada, da se moje življenjske poti naravnajo, kot proga. S cilji in zanesljivostjo, brez lukenj, z jeklenim ogrodjem, da bi ji lahko brezskrbno sledila in ne skrbela za ovire.

     Morda je nekaj v plevelu, ki raste v pesku ob progi. Ki kljub vsakodnevnemu hrupu in tresenju tal še vedno raste in se trudi cveteti, vedno preživi. Spominja me na določene ljudi, morda celo name. Plevel, ki se komu zdi nepotreben in grd, a je trdovratnejši in živi dlje od vrtnic na negovanem vrtiču in jim je vse prinešeno, dobesedno, pod noge. Nauči se prerasti trnje in preživeti v neredu.

      Ali so to oblaki, ki je kljub vsakemu naslednjemu koraku, v lovljenju ravnotežja na železnem robu tira zame stojijo pri miru. Kot vsaka stvar v življenju, se kljub našemu konstantnemu hitenju ne premikajo z nami, ne zmenijo se za naše male nožice. 

      Tako mirna se zdi. In razmišljanje je vredno zapisa.

     In pravim, če mi v življenju ne uspe nič drugega, bom strojevodja. 

Pri nas ni prostora za umetnost

  Začeti sem želela z opravičilom za nekatere poglede predolgo napisano razmišljanje, pa sem se ustavila, ko sem se spomnila, da je blog navsezadnje moj in je razmišljanje tretje osebe za nekatere bralce ravno to, kar na mojem blogu iščejo.

   

  Ne le generacije današnjega časa, vse, ki so se imele v zgodovini priložnost odločati o svoji izobrazbi, če ne drugega, smeri izobrazbe, vse generacije naših let dajejo in so dajale vtis, da svojo prihodnost gradijo z ogromno mero previdnosti. Da se nam zdi tako presneto pomembna, ko za nas predstavlja prostor, kjer je pospravljen večji del naših sanj in upov, dosežkov in pričakovanj. Prihodnost bi si, še preden jo izkusimo, radi pripravili kot čim varnejše mesto.

   Kot otroci v prihodnost pospravljamo barvite slike veterinark z muckami v naročju, pop pevk. Nogometaših in zdravnikih. Vse življenje preživimo ob misli, kako bomo prišli do slike, ki je vsaj blizu tisti sanjski. Pa nas sem in tja potrejo prenizke ocene ali pomanjkanje talenta.

   Kakorkoli, trenutno je najbrž zelo aktualno razmišljanje o prihodnosti, o izbiri šole. Računanje o izbiri srednjih šol, faksov. Morda o delu. Kaj in kako, kje bom najbolj srečna, kje bo največ dela, kje in s kakšno izobrazbo bom zaslužila dovolj, če ne več kot dovolj za svojo bodočo družino?

    Mimogrede, smešno je, da o družini razmišljamo bolj malo. Vsekakor manj, kot o faksu, ko je le-ta na življenjskem traku predviden pred osnovanjem družine, vendar je v večini namenjen uspehu in posledično udobnemu družinskemu življenju.

    Danes in jutri skačemo po informativnih dnevih, predstavitvah, prebiramo brošure in glavo polnimo z informacijami, statistikami, računamo in se vdajamo stresu in teži odločitev, ne opazimo pa, da se naši brezskrbni dnevi zaključujejo. Zavijemo v smeri, ki nas ne zanimajo, a nas računanje o stanju v državi čez nekaj let prisili, da izberemo bolj zanesljivo pot, radi bi se izognili težavam. Poslušamo, kako super je izbira naravoslovno orientirane šole, kar je sicer za take, ki jih to bolj zanima, super. In kar je prav, ker je to navsezadnje odraz resničnega stanja v državi in svetu, nikakršna laž.

    In najbolj zastrašujoča misel je prav to, da je tako ravnanje, izbira uspešne smeri, najverjetneje pravilno.

   Da so izračuni pravilni in če nam je prioriteta zaposlitev... Jo bomo našli. Položili na stranski tir svoje interese, umetnost, vsaj delno, vsaj za čas izobrazbe, v katerem bomo najverjetneje nanje celo pozabili. Na hobije, ki niso večni. Kako nepomembni so v resnici. Morda pa je njihovo pomembnost nujno pozabiti, da lahko preživimo v tem svetu.

   Današnje stanje v državi me plaši s propagando o brezizhodnosti z izbiro umetnosti za poklic. Stanje se na tisoče načinov kar namesto mene odloči, da z vlečenjem čopičev po platnu ne bom nikoli dosegla tolikšno mero uspeha, kot bi si jo želela. Razkol med dvema nasprotnima vrstama sanj. Tehtanje, katere sanje bodo prinesle več sreče. Uspeh in področje za katerega v tej državi ni mesta privedeta do vprašanja, kako, da je drugje, v drugih državah drugače. Danes se samo s pisanjem v Sloveniji težko preživiš. Samo s slikanjem, samo z glasbo.

   Nesrečni so ti, ki želijo živeti od umetnosti.

   In če obstaja točka, ko otrok postane odrasel je to ta, ko težnja po uspehu odtehta ostale interese. Ko človek bolj ceni denar, s katerim si bo kupil igrače, kot igro samo. Ali je to prav ali narobe je povsem vseeno, stvar je taka, situacija ima za posameznika samega le en izhod.

   Tolažimo se z mislijo, da bomo s časom, ki ga bomo posvetili grajenju kariere lahko kombinirali z interesi, umetnostjo. Velik, prevelik je del, ki te kombinacije nikoli ne ustvari. 

    Če bi bile okoliščine ugodne, bi bil sposoben ustvariti kariero na področju umetnosti in z interesom  bi lahko dosegel nepredstavljive uspehe. Dobitna kombinacija.

 

   Preganjalo me bo vprašanje, zakaj je pri nas zaposlitev umetniško usmerjenih poklicev tako nizka, medtem, ko druge države obljubljajo drugačno stanje. Vprašanje, kaj bi lahko naši politiki, naši vodje ali mi sami naredili, da bi stanje izboljšali. Ljudje odhajajo, ker v tako mali državi ni prostora zanje. In če razmišljajo, da bi država potrebovala spremembo, dobijo občutek, da so v tem razmišljanju sami.

   Država si želi prodreti med naprednejše, ključ za napredek, za turizem, uspeh pa podi iz države. Z zadnjimi besedami  ne govorim samo le o umetnikih, ki tako ali drugače nikoli niso imeli mesta v naši sebični in denarja lačni družbi in katerih funkcija ni bila tako ali drugače nikoli dovolj cenjena.

    Spet govorim o splošnem begu slovenskih možganov.

  In preganjalo me bo tisoč odgovorov na ta vprašanja, ki jih bodo najbolje oblečene glave vedno ovrgla in označile za neuresničljive.

 
   Seveda je prostor za dejavnosti, posluh za glasbenike, galerije za slikarje.
   Ampak redki bodo od tega živeli.

   Zakaj vendar sama kompliciram.

     

Tišina

v glavi spijo zvezde
sonce šele vzhaja
ne šteješ še korakov
življenje šele vstaja
na pragu resnosti
še pišeš pesmi sladke
sladkosti mladosti
tihe in kratke

ne iščeš ničesar
površinsko lepoto loviš
ne ceniš, ne vidiš
in sam sebe slepiš
da več kot mala glava
premore obraz
da je lepa neumna
in grda sem jaz

in v moji glavi zvezde
svetijo na kraje
ki sam jih ti obiščeš
če le spustim te vanje

nad tabo bo nebo
ali nebo modro,
vprašanje

življenje je toliko več kot telo

Srečno, ljudje!

    In naj bo leto 2015 dobro z vami. Ne pustite se rutini, uresničite čim več ciljev. Naj bo letošnje leto za vas najboljše do sedaj in najslabše od letos naprej. ajdee